Manje Rajh ob otvoritvi obnovljenega Kocbekovega doma 1. septembra 2007
Govor predsednice PD Celje-Matica Manje Rajh
ob otvoritvi obnovljenega Kocbekovega doma
Drage planinke, dragi planinci, spoštovani gostje!
Prijetne občutke, ki me danes prevevajo, se ne da opisati z besedami.
Naše planinsko društvo je pred nekaj dnevi praznovalo 114. rojstni dan.
Ustanovitelj in načelnik Savinjske podružnice Slovenskega planinsekga društva, katerega naslednik smo, je bil Fran Kocbek, pobudnik in organizator slovenskega planinstva v Savinjskih Alpah. Ves prosti čas je porabil za planinarjenje. Na turah je spoznal nevarnost potujčevanja v naših gorah. Nemški planinci so imeli svoje koče in z nemškimi kažipoti označevali planinske poti.
Kot narodno zaveden izobraženec se s tem ni mogel sprijazniti. Sam je označeval in bil pobudnik za slovensko označitev planinskih poti.
njegovemu pionirstvu smo se oddolžili:
- s postavitvijo spomenika njemu in Frischaufu pri domu planincev v Logarski dolini,
- z ureditvijo spomenika na njegovem grobu v Gornjem Gradu (v sodelovanju z gornjegrajskimi planinci in MDO),
- z organiziranjem vsakoletnega Kocbekovega pohoda na Korošico,
- s podeljevanjem Kocbekove plakete kot najvišjega priznanja za društveno delo.
Prva Kocbekova koča je bila zgrajena na bližnji Molički planini leta 1894 kot protiutež nemški koči na Korošici , ki jo je leta 1912 zgradilo Nemško in avstrijsko planinsko društvo, ki si je v tistih letih vse do prve svetovne vojne prizadevalo uveljaviti svoj vpliv.
Z zgraditvijo kapelice sv. Cirila in Metoda se je obisk povečal in koča je postajala pretesna. Zaradi prostorske utesnjenosti so iskali novo lokacijo.
Po prvi svetovni vojni se je marsikaj spremenilo. Staro Kocbekovo kočo so opustili, saj je Savinjska podružnica dobila v last Kočo na Korošici.
Pomembnost postojanke se je še naprej večala, s tem pa tudi potreba po širitvi, katero so začeli v letu 1928 in dokončali 1929. Dobila je vodovod, nadstropje in novo streho, pod katero je lahko sprejela do 50 planincev. Obnovljena postojanka je na slavnostni otvoritvi 17. avgusta 1930 dobila ime Kocbekov dom.
Zaradi lege v osrčju Savinjskih Alp, ob vznožju Ojstrice, na stičišču poti, med savinjsko in kamniško stranjo, je razumljivo, da se je kmalu pokazala potreba po ponovnem povečanju; letno jo je obiskalo okrog tisoč sto ljudi.
Z dograditvijo v letu 1935 je Kocbekov dom pridobil v pritličju veliko jedilnico in shrambo za smuči, v nadstropju pa štiri nove spalnice.
Korošica je bila namreč zbirališče turnih smučarjev, tu je bil pravi zimski eldorado. Snežne razmere so bile v primerjavi s sedanjimi milimi zimami idealne za smučanje z vseh okoliških vrhov.
Samo v ilustracijo: 1976 leta je bilo šest metrov snega in postojanke tako rekoč ni bilo videti.
Ne moremo mimo dejstva, da se je tukaj rodil slovenski ekstremni alpinizem v severni steni Lučkega Dedca, kjer sta Ciril Debeljak-Cic in Rado Kočevar leta 1949 preplezala Centralni raz.
Korošica je bila prestižno bojišče štajerskih in kranjskih alpinistov, ki so tekmovali med seboj, kdo bo preplezal kaj težjega v okolici. Najlepše trofeje so pobrali Cic in brata Golob, za njimi pa v novejšem času niso zaostajali: Pollak, Škarja, Klemenc... Ne smemo pa mimo najboljšega alpinista, to je Frančka Kneza.
Ob tej priliki se spominjamo tudi vseh oskrbnikov in nosačev, ki so oskrbovali Kocbekov dom in skrbeli za dobro počutje obiskovalcev. Najdaljši staž je imel Roman Polanšek. Oskrbnik je bil več kot 22 let in ni poznal »mrtve sezone«.
Povrnimo se h Kocbekovemu domu:
Do leta 1992 smo opravljali le manjša vzdrževalna dela. V tem času so se začeli kazati prvi znaki propadanja doma. Zaradi preperelosti smo zamenjali nosilne tramove v jedilnici, saj je obstajala bojazen, da se zrušijo.
Z razširitvijo doma, ki je bila zaključena v letu 1996 je Kocbekov dom pridobil veliko zimsko sobo s posebnimi prostori za oskrbnika, skladišče, nov vir elektrike s sončnimi celicami, suha stranišča in - obnovljene so bile sobe za prenočevanje.
Neugodne vremenske razmere so propadanje še pospešile in krpanje ni več zadostovalo.
Potrebno je bilo zbrati pogum za temeljito prenovo zunanjih zidov.
Zaradi zahtevne obnove, lokacije, specifičnosti in možnosti prevoza tovora ter potrebnih sredstev, smo investicijo prelagali iz leta v leto.
Pregled objekta je pokazal, da nosilni zidovi niso ustrezno medsebojno povezani. Ugotovljene so bile resne poškodbe.
Leta 2004 smo sprejeli odločitev o začetku pripravljalnih del, t.j. izdelavi projekta, ki je obsegal naslednja dela:
- injektiranje nosilnih zidov s cementno malto,
- vgraditev jeklenih protipotresnih vezi,
- odstranitev propadajoče apnene malte ter ponovno fugiranje z novimi materiali,
- obložitev zunanjih zidov z macesnom.
Istočasno smo načrtovali tudi:
- zamenjavo strešne kritine na kamnitem delu zgradbe
- montažo dodatnih sončnih celic za polnjenje akumulatorjev,
- zamenjavo in povečanje števila akumulatorjev za pridobivanje električne energije,
- prestavitev oken na zunanji del postojanke,
- delno zamenjavo starih oken z novimi in montažo novih polken,
- zgraditev lončene peči za ogrevanje jedilnice,
- zamenjavo vhodnih vrat ter montažo dodatnih zunanjih vrat in notranjega vetrolova
in več drugih manjših popravil ter zamenjavo opreme.
Po temeljitem premisleku smo se v lanskem letu odločili, da odstopimo od tistega dela projekta, ki je vključeval obložitev zgradbe z macesnom in sicer iz dveh razlogov:
- investicija bi bila enkrat dražja, in - nismo našli primernega izvajalca niti referenčnega objekta v Sloveniji.
S sedanjo obnovo smo ohranili naravno arhitekturno značilnost zgradbe, ki osvetljuje dobo, v kateri je bila koča zgrajena.
Glavnino del smo opravili v letošnjem letu, saj postopnost zaradi odmaknjenosti od klasičnih prometnih poti ni bila mogoča oz. bi se vrednost investicije znatno podražila.
Na planino sta 22. in 23. maja ves dan dva helikopterja vozila material in gradbeno mehanizacijo. Z deli je gradbeno podjetje GRAS pričelo še isti dan. Vremenski pogoji so nam bili večinoma naklonjeni, čeprav smo v začetku julija doživeli snežni metež.
Z glavnino del smo zaključili konec julija.
Vrednost celotne investicije je 140.000 evrov. V to ni vštet strošek helikopterskih prevozov, ki ga ocenjujemo na okrog 45.000 evrov niti okrog 2.500 prostovoljnih delovnih ur.
Več kot polovico potrebnih sredstev je zagotovilo društvo. Znaten delež celotne investicije je sofinancirala fundacija za šport, nekaj tudi različni donatorji, ki se jim ob tej priliki zahvaljujem v imenu članov društva.
Z deli v in okoli Kocbekovega doma še nismo zaključili, kajti dela pri hiši nikoli ne zmanjka.
V prihodnosti si želimo zgraditi tudi čistilno napravo.
Prepričana sem, da danes vsi z menoj delite zadovoljstvo nad doseženim in da se bomo tukaj še velikokrat srečevali.