Janez Pikon: Skrajni jugozahod Loške doline pod obronki prostranih snežniških gozdov stoji mogočen grad Snežnik, ki so ga zgradili v trinajstem stoletju. 
Člani Društva upokojencev iz Bohinjske Bistrice smo obiskali v četrtek, 20. maja 2010 Loško dolino in odlično ohranjen grad Snežnik. Prvotni grad ima dva stolpa, obdana z obzidjem, Lambergi so v renesansi pozidali osrednje dvorišče in grad obnovili z novim obzidjem in stolpi. Tako je nastala današnja mogočna osrednja stavba. V gradu si lahko ogledate obširno zbirko stilnega pohištva iz 18. in 19. stoletja, v bližini gradu pa je tudi muzej z lovsko in polharsko zbirko, prvič je grad Snežnik omenjen leta 1268. V bližini današnjega gradu Snežnik, ob robu Loške doline je stala že rimska postojanka. Gospodje Snežniški se prvič omenjajo v 13. stoletju.
Grad je bil v poznejših stoletjih v lasti uglednih kranjskih plemiških družin Lamberg, Scheyer, Raumschissl, Eggenberg, Auersperg (Turjaških) in Lichtenberg; v 17. stoletju je bil pomembno upravno središče tega dela Notranjske. Prvotna utrjena postojanka je s pozidavami dobila renesančne in baročne stavbne prvine, tudi še ohranjene lepe tramovne strope.
Sedanja grajska podoba s predzidjem in stolpi je iz druge polovice 19. stoletja, potem ko ga je skupaj z obsežnimi gozdovi leta 1853 kupila in kot poletno in lovsko rezidenco temeljito obnovila saška družina knezov Schönburg-Waldenburg. Leta 1867 je knez Jurij postal pokrovitelj prve kranjske slovenske gozdarske šole, parna žaga je spodbudila začetek lesne industrije v dolini, odstrel redkih živali v gozdovih je bil prepovedan. Do konca 2. svetovne vojne vzorno vodeno posestvo (zadnji oskrbnik Leon Schauta je preprečil uničenje gradu) je dajalo priložnost za zaslužek številnim domačinom.
Sprehod skozi štiri grajske etaže nam pričara vzdušje izpred sto in več let, saj so grajske sobe še vedno opremljene s pristnim pohištvom in drugo opremo iz druge polovice 19. stoletja. Saloni in spalnice knezov Hermana in Ulrika, kneginje Ane, ter sobe za goste so urejene prijetno in udobno s številnimi historističnimi sedežnimi garniturami s prvotnim oblazinjenjem in ornamentnimi pečmi. Stene krasijo družinski portreti, stare fotografije in grafike. Posebnost je soba v egipčanskem slogu iz začetka 20. stoletja.
K domačemu vzdušju počitniškega bivališča so prispevali klavir, biljard in gledališki kotiček. Sčasoma se je v gradu nabralo precej lovskih trofej, na primer več kot sto let star nagačeni medved. V spodnji veži so vzidani rimski nagrobniki, na steni je velik bakrorezni zemljevid dežele Kranjske iz leta 1744; dragocen je ornamentalni usnjeni antependij iz 17. stoletja iz sosednje cerkve v Šmarati. Prostori v obzidju so namenjeni občasnim razstavam, v pritličju je poročna dvorana. Zunaj pod gankom visi drevak, s kakršnim so se domačini vozili po poplavljenih travnikih.
Beli grad, ki se tiho zrcali v izvirski vodi ribnika z racami mlakaricami, kleni in potočnimi postrvmi je obdan z velikim parkom z drevoredi in jasami, kjer lahko v prijetnem poletnem hladu naletimo na kip boginje lova Diane. Okolica je očarljiva v vseh letnih časih, tudi pozimi, ko se nad zaledenele travnike spustijo skrivnostne meglice.
Okolico obdajajo obsežni jelovo-bukovi gozdovi, kjer se s kočevskimi gozdovi zlivajo v enega zadnjih velikih evropskih gozdnih kompleksov.
Enkratno naravno okolje je dom raznovrstnim rastlinam in živalim: medvedom, divjim prašičem, volkovom in risom, pa pticam, mali divjadi, srnjadi in jelenjadi. Mimo gradu sta speljani evropska pešpot E6 in pohodniška Krpanova pot, pokrajina vabi h kolesarjenju in ježi, nedaleč od gradu je tudi Križna jama.
Vir: Vodič po Muzeju in gradu Snežnik
Janez Pikon