Janez Pikon: Med najpomembnejše gradove v našem prostoru z začetkom iz 13. stoletja, današnjo obliko renesančne trdnjave, grad dobi stoletja kasneje. 
Člani Društva upokojencev Bohinjska Bistrica obiščemo v četrtek, 20. maja 2010 Grad Turjak, ki se nahaja v naselju Turjak, občina Velike Lašče, okrog 20 km jugovzhodno od Ljubljane. Grad Turjak (nemško Burg Ursperg, pozneje Schloss Auersperg) ima burno zgodovino, njegovo ime, kot tudi ime kraja Turjak, izhaja iz imena izumrlega goveda tur, ki ga imajo grofje Turjaški v svojem grbu. Na vzhodni strani gradu je v mogočni volovski stolp vzidana kamnita plošča, katere napis govori o najzgodnejši zgodovini gradu. Poleg besedila so v ploščo vklesani grbi in podoba tura, ki je bil včasih pozlačen.
Okrogla stolpa z mogočno bastijo in grajsko zidovje je mogočne debeline. Stavbi niso mogli do živega niti turški napadi in številni kmečki upori. Uničile so jo šele vihre druge svetovne vojne. Ljudska prerokba pravi, da so grad zidali petsto let, razbili pa v šestih dneh in da če boste tja prišli čez petsto let, bo spet stal lep in ves zlat. Očitno pa le ne bo treba tako dolgo čakati, saj je grad že prav lepo obnovljen. Sprehodimo se čez viteško in poročno dvorano ter pokukamo v Rozamundino sobo. Ta je spomin na rožo deklic iz Prešernove Turjaške Rozamunde. Ogledamo si katoliško in evangeličansko kapelo, nad katero naj bi skrit v malem prostoru Jurij Dalmatin prevajal Lutrovo biblijo v slovenski jezik. Dih morda majčkeno zastane ob pogledu na turško ječo, ki vneto molči o manj prijaznih časih. Orožarno, ki je nekoč hranila bogato zbirko orožja, tičnico na dvorišču, zunaj konjski hlev, živalski vrt z divjadjo in jahalnico si bomo morali narisati v domišljiji. Nanje se je namreč ohranil zgolj spomin.
Grad pa še kar stoji, kakor da ne more verjeti, da je ostal sam z staro lipo. Kdo ve, kaj bi se zgodilo z njima, če bi Turistično društvo Turjak ne poskrbelo zanju? Rešilo ju je gotovega propada in jima ponudilo pomoč. Grad zopet živi in je pripravljen sprejemati turiste, katere tako mika njegova zgodovina. Celo lipi so z železnim okovjem podaljšali življenje. Skoraj neverjetno se nam zdi, da je to starko France Prešeren ovekovečil v svoji pesnitvi Turjaška Rozamunda.
Hrast stoji v Turjaškem dvoru, Verh vzdiguje svoj v oblake, V senci per kamniti mizi, Zbor sedi gospode žlahtne, Ker Turjačan spet gostuje, Rozamundine snubače. Gradovi so bili zame vedno uganka. Masivni in vlažni zidovi hranijo svojo preteklost. Ljubosumno jo skrivajo pred človeško radovednostjo. A Turjaški zidovi so se vdali. Razkrili so mi svojo zgodbo, ki me je od nekdaj zanimala. Pravzaprav le del svoje zgodbe. Celotne ne bom zvedela nikoli, kajti vsega nočejo povedati. Z veseljem sem jih poslušala, kako so izdajali skrivnosti svojih gospodarjev. Prisrčno se zahvaljujem vsem ljudem, ki so mi pri tem pomagali. V mislih sem potovala skozi desetletja, stoletja. Čudovito je bilo to potovanje - razburljivo in zanimivo in poučno. Vtise s tega popotovanja sem kot osemnajstletna zagnanka zapisala v pričujočem delu zato, da vsaj delček skrivnosti o turjaškem gradu zvedo tisti drugi ljudje, da spoznajo njegovo pomembnost in vlogo v naši zgodovini in da ne izoblikujejo mnenja o njem samo na podlagi njegove današnje, žalostne podobe. Povabim vas s seboj na popotovanje skozi čas.
Vir: Vodnik avtorice Polone Šega - Turjak skozi čas, Velike Lašče, september 1988
Janez Pikon