Janez Pikon: Leta 1906 je večina delavcev že zapustila vas Bistrico in Podbrdo, ter odšla na druga gradbišča. Poslovil se je gradbenik Ceconi in se dokončno preselil na dvorec v rodnem Pielungu. 
Veliko gostiln je zaprlo svoja vrata, Bistrica je zopet prevzela prejšnjo staro podobo odmaknjenega kraja. Ulice in ceste so opustele, dušni pastir Janez Piber pa je v kroniko, kar malce zamišljeno in zaskrbljeno zapisal naslednje besede: »Zdi se, da nekaj - po tem vrvenju in drvenju manjka. Skoraj, da je dolgčas, prej vsak trenutek kaj zanimivega, sedaj vse tako monotono - izumrlo. Tudi podjetnik Ceconi se je poslovil, odšel je na Laško. Zgodovinsko ozadje pri gradnji Bohinjskega predora in železnice je bila priložnost in izziv.«
Časnik Slovenec, 31. januar 1932 - duhovnik Janez Piber o izgradnji Bohinjskega predora v letih 1904 do 1906 - predstavljeno v treh delih - brez korektur:
Ceconi kot dobrotnik župne cerkve; ko se je naselil Ceconi kot podjetnik na Bistrici, pride v župnišče s svojim uradnikom ter pove župniku, da bi rad cerkvi kaj daroval, češ, da mu bo dobri Bog dal pri nevarnem in truda polnem delu zgradbo predora svoj blagoslov. Omenil je še, dobro se spominjam, nihče ne vidi v notranjost teh gora, nihče nevarnosti in težkoč, ki nas čakajo pri tem truda polnem delu. S seboj je prinesel cenilnik znane firme z Dunaja »Krikek« s pripombo, naj si župnik izbere kak primeren plašč. Z vso hvaležnostjo je župnik pregledal vsebino, toda pristavil je, bel ali rdeč tamašni plašč je samo za gotove praznike svetnikov ali svetnic.
Za vse velike praznike in godove pa je mašna obleka v zlatem brokatu pripravna. Seveda za veliko mašo so potrebne tudi leviti in vesperale. S smehljajočim obrazom odgovori Ceconi, oprostite, jaz se res premalo spoznam, prosim Vas, kar sami naročite, kakor veste, da je prav. Župnik jo torej imel polno oblast in naročil na Ceconijev račun krasno mašno obleko, vso v zlatem brokatu. Tudi jo oskrbel novo dragoceno svetilko za večno luč pri velikem oltarju, nadalje farno bandero s podobama svetega Nikolaja in svetega Jakoba.
S svojo družino je bival ves čas zgradbe na Bohinjski Bistrici. Sezidal si je dve vili. Imel je blago družico. Prav za prav Slovenko po rodu, rojeno Novak. Ista še sedaj živi na rojstnem kraju njenega umrlega moža v Djelungo. Imel je tri otroke: dečka Hortenza, hčerki: Marijo in Magdo. Srčno je ljubil svojo soprogo in otroke. Nekoč mi je pokazal otroke ter rekel: ti otroci imajo mater, drugi je niso imeli. Vzgoja z guvernantami ni zanič. In ta gospa je bila in je še sedaj globoko verna. Kolikokrat je pripeljala svoje otroke tja pred Marijin oltar v župno cerkev, ter z njimi molila za dobrega očeta in otroke. Za vse to je vedel soprog, zato jo je tembolj spoštoval in ljubil. Ganljivo je bilo videti, kako so ti takratni malčki hiteli nasproti svojemu očetu, ki se je utrujen vrnil okrog 12-ure k svoji družini.
Njegov družabnik je bil Franc Lusser, Švicar iz mesta Zug. Znamenit mož! Za časa kralja Milana je bil nekak železniški minister v Srbiji. Delal inu izvršil je več železnic v Srbiji. Dobro se je priučil srbščine, ter že ondan hvalil srčnost in delavnost Srbov. Da, prerokoval jim je že parkat bodočnost kot žilavemu narodu. Z vso družino je živel, če se prav spominjam v Nišu, oziroma v Kragujevcu. Tam se mu jo rodilo več otrok. Enemu so dali pri krstu ime Milan.
Ker pa ing. Lusserju ni ugajala državna služba, ker je kot Švicar ljubil prostost, se je po dovršenem delu železnice v Srbiji vrnil na svoj dom. Kot družabnik Ceconijev je prevzel razna dela. Tudi pri Albertskem predoru je ž njim delal. S Ceconijem je prevzel ktem tudi veliko zgradbo Bohinjskega predora. Bil jo globoko umen in veren Švicar. Večkrat sva debatirala, tudi o verskih vprašanjih, pa je bil tako podkovan, da sem bil včasih komaj kos. In ko sem ga spremljal Čez Bačo v Podbrdo, sva navkreber molila rožni venec. Preje ni govoril, dokler ni opravil svoj penzum.
Mesjo Zug in sploh ves kanton je mešan, katoliški in kalvinski, zato se le versko ločijo pa tudi utrjujejo v verskih vprašanjih in idejah v nasprotju s kolonisti. In ravno družina Lusserjeva se je morda najbolj odlikovala v tem boju. Gospa Roza, visoko nadarjena je v verskem duhu vzgojila vse otroke. Ena hčerka je še dandanes katoliška uradnica Schweizerzeitung. Njen brat se je poročil s Ceconijevo hčerko grofico Marijo. Drugi brat je v samostanu, eden pri sodišču v Altdorfu. Tako so vsi preskrbljeni. Kako stroga verska vzgoja je vladala v tej družini, še ta dokaz: njegov najmanji sin je imel pristopiti k prvemu svetemu obhajilu. Oče ni strpel na Bistrici, gnala ga je očetovska ljubezen do svojega sina prvoobhajanca, da se je prav v ta namen odpeljal k slavju prvega svetega obhajila na dom k svojemu sinu. Tam v Švici je prvobhajanec - slavljenec tisti dan pravna oseba. Sedi pri mizi na prvem mestu s šopkom, če je deklica z belim vencem, češ, prinesel vam je danes Zveličarja prvič med nas. Veseli se vsa družina, za vse člane družine je ta dan največji praznik kakor pri nas slavje novomašnika.
Vrnivši se od tega slavja je samo še nekaj časa bival v Bistrici, potem je odšel v Podbrdo, kjer je na južni strani vodil vse tamošnje delo v predoru. Po dovršitvi predora se je vrnil na svoj dom. Seveda ni miroval. Bil je izvoljen v zvezni svet kantona Zug. Žal, čez nekaj časa ga je zadela kap in tako je kot 70-letnik umrl v naročju svoje žene inu molitvi svojih otrok. Veliko sem se od njega naučil in sem mu hvaležen.
Omenim še nekatere druge, ki so bili zaposleni pri Bohinjskem predoru. Najpreje domačine preddelavce: Mihaela Ropreta iz Šenčurja, Kotnika iz Trzina in Habata. Vse tri je Ceconi spoznal že pri Albergu. Ti trije so kot akordanti zvesto služili svojemu gospodu, zato jim je zaupal in tudi povsod odlikoval. Vodili so delo in nadzorovali največ na prostoru zunaj predora. Znotraj v predoru pa sta nadzorovala delavce nečak Ceconijev Dominiko, Ceconi in Rock, ki je vpisoval dnine. Inženirji so bili: IIosch iz Tržiča, Andreossi, uradnik Kadunc Pollak, Perko vodja v predoru in Sacceti. Državni zastopniki oziroma vodstvo so bili: inšpektor Fritz pristen Tirolec, ing. vitez Maks Klodič Molke, Zajček in Šuber. Ing. Klodič je danes v Jugoslaviji znani graditelj raznih železnic, ter podravnatelj državnih železnic v Sloveniji. Omeniti moram še prijatelja Antona Strossa, ki je bil pri zgradbi zaposlen kot delovodja v zaseki potem figurant pri državni železnici in slednjič kot delovodja celih 29 let. Sedaj uživa spoštovani posestnik pri Stari Fužini svoj zasluženi pokoj.
Nad vse slovesno se je vršila otvoritev opisane železne 1. marca. K tej so prišli razni zastopniki države in dežele. Iz Trsta je bil navzoč takratni namestnik, rekli so mu »rdeči princ Ilohenlohe,« ljubljanski deželni predsednik in deželni odbor ta je zastopal dr. Lampe in še razni drugi javni funkcijonarji. Vrstile so se pomenljive napitnice. Najbolj mi je ostala v spominu dr. Lampetova, ki je nekako z vzvišenim glasom orisal kulturni pomen nove železnice sploh, ki naj veže sever z jugom in kaže tujcem lepoto naše domovine. Ilohenlohe pa je napil Ceconiju kot kralju delavstva. Pa vse je minulo. Kako hitro beži čas in danes je že mnogo let, odkar nam je nenasitni Lah odvzel toliko lepega sveta, po katerem vodi zgrajena železnica, časi se spreminjajo.
Tòlè j' pa Bohinšč ajznpon - je s peresnikom napisano na razglednici iz preteklosti, ta predstavlja novo železniško postajo na Bohinjski Bistrici.
Bohinjski predor je dolg 6336 m, dvotiren, smer inu je ravna, le na južni strani proti Podbrdu se zaokroži proti Bači. Od severne strani se dviguje 2.5% in v daljavi 2643 m proti Podbrdu ima deset cm padca. Na Bistrici je višina 525 m, Podbrdom pa 508 m.
Leta 1906 je večina delavcev že zapustila Bohinjsko Bistrico in Podbrdo, ter odšla na druga gradbišča. Poslovil se je tudi gradbenik Ceconi in se dokončno preselil na dvorec v rodnem Pielungu. Veliko gostiln je zaprlo svoja vrata in Bistrica je vse bolj prevzemala prejšnjo, staro podobo odmaknjenega kraja. Ulice in ceste so opustele, dušni pastir Janez Piber pa je v kroniko, kar malce zamišljeno in zaskrbljeno zapisal naslednje besede: »Zdi se, da nekaj - po tem vrvenju in drvenju manjka. Skoraj, da je dolgčas, prej vsak trenutek kaj zanimivega, sedaj vse tako monotono - izumrlo. Tudi podjetnik Ceconi se je poslovil, odšel je na Laško. Toda doma kažejo se slabe posledice. Kakor gljive v zaduhlih stanovanjih. Mladina, mladina - po teh letih - po teh ljudeh pohujšana, razdivjana, mesena, poželjiva - ta je otrovana. In to se kaže vsak dan bolj. To skrbi duhovnika - pastirja. Kakšni bodo enkrat ti gospodarji - in te gospodinje? Pomore le pridno prejemanje svetih zakramentov, toda kako? Ti pohujšani mladi ljudje - so topi, ne vstopajo v Marijino družbo! - Morda bo sveti misijom pomagal, drugo leto bo".
Toda vrvenje je zamrlo le za kratek čas. Kmalu po odprtju nove, v monarhiji opevane in v različnih turističnih publikacijah odlično predstavljene železnice, so v prelestno bohinjsko pokrajino začele prihajati množice lepot željnih turistov, tako iz notranjosti, kakor tudi iz Goriške in iz Trsta. Bohinj je v letu 1907 stopil v novo obdobje obetavnega turističnega razvoja.«
Morda se bo ob tem naslovu kdo namrdnil, češ, kaj pa je imel ta far opraviti z gradnjo Bohinjskega predora? Veliko, zelo veliko! Ne ravno kot gradbeni strokovnjak ... ali pač! Ta energični duhovnik širokih obzorij je bil graditelj še posebej zahtevnih gradenj - mostov medčloveških odnosov. Res je, da je bilo to njegovo temeljno poslanstvo, a se je poleg tega uveljavil tudi kot uspešen posrednik med predstavniki ministrstva za železnice - investitorjem bodoče železnice in lastniki zemljišč, po katerih je železnica kasneje stekla. Še posebej dobro se je razumel s podjetnikom Ceconijem in drugimi predstavniki gradbenega podjetja. Duhovnik Janez Piber je med pisano druščino prišlekov in domačinov v obdobju priprav in gradnje Bohinjskega predora uspešno odigral vlogo graditelja dobrih ali vsaj znosnih medčloveških odnosov.
Janez Piber se je rodil 12. aprila 1866 v Mlinem pri Bledu. Mladost je preživel pri starih starših na Blejskem otoku, kjer je bil njegov ded oskrbnik cerkvice Matere Božje. dušno pastirska pot ga je kot kaplana ponesla v Srednjo vas v Bohinju, 2. januarja 1899 pa je prevzel župnijo Svetega Nikolaja na Bohinjski Bistrici. Mladega župnika je na vrhuncu ustvarjalnih moči čakalo najburnejše obdobje službovanja, saj se je Bohinj pripravljal na dolgo pričakovano gradnjo proge in predora. Duhovniki tedanjega časa so imeli velik družbeni vpliv, mnogo pomembnih posvetov in določitev se je tako dogajalo prav za zidovi bistriškega župnišča. Človek širokih obzorij, gostoljuben in vedno pripravljen pomagati. Da ni šlo za tajne aktivnosti, pričajo neposredni zapisi v župnijski kroniki, kakor tudi kasneje objavljeni članki v javnem tisku. Fran Saleški Finžgar je zapisal: Njegovo župnišče je bilo »prometna hiša,« kakor zlepa ne katera na Kranjskem.
Kasneje, ko so bila dela pri predoru v polnem zamahu, je vzorno in požrtvovalno sodeloval z graditelji in ustvarjal sožitje med domačini in tujci, ki so v iskanju dela oblegali Bohinjsko Bistrico. Zaradi teh prizadevanj si je pridobil velik ugled, spoštovanje in zaupanje domačinov, delavcev pri predoru in tudi gradbenega vodstva. S presenetljivo dobro razvito gospodarsko žilico in uglajenim diplomatskim pristopom je deloval v prid domačinov. Interese Bohinjcev je znal zelo tehtno predstaviti državnim predstavnikom, kar je omogočilo, da so bile lastnikom izplačane kar najvišje odkupnine za zemljišča. Zavedal se je pomena in prednosti železnice pa tudi nevšečnosti, ki so bile neizogibno povezane z uresničitvijo tega največjega gradbenega podviga v državi in zgodovini Bohinja.
Več v knjigi Ervina Sorča: Skrivnosti Bohinjskega predora ...
Časnik Slovenec, 31. januar 1932 - duhovnik Janez Piber o izgradnji Bohinjskega predora v letih 1904 do 1906
Janez Pikon