Janez Pikon 01.04.2008 05:29 4107 0

Grajska planina

Janez Pikon: Grajska planina je pod 40 cm debelo snežno odejo, pot do planine je pod snegom in gozdna cesta, ki je splužena do prvega odcepa, ledena. Sledi vodijo prav do planine, vzhodno na Pokljuki.

Nahaja na vzhodnem delu Pokljuke ob Mrzlem studencu med večjo Belsko in Rečiško planino in pod večjim vrhom Kokošinjca pred Volkovo bajto. Grajska planina ali Ribšca je last pašne srenje Grad z Bleda, zato tudi tako ime za planino. Življenje planine je bilo najbolj živahno v času med obema vojnama v prvi polovici 20. stoletja. Na planini so pasli živino z Grada, do 80 govedi in nekaj konj, podobno število je bilo tudi z Želeč, Zagoric in Mlinega. Paša na planini se je začela 8. junija. Grajani so konec junija na dan sv. Petra in Pavla gnali naprej v Lipanco, ostala živina je ostala na Grajski planini do malega šmarna (8. september). Takrat so Želečani, Zagoričani in Mlinani odgnali v dolino, na planini pa se je po vrnitvi z Lipance pasla le še grajska živina vse do konca septembra.

Grajska planina na Pokljuki

Na planini je bilo pet stavb, največji med njimi sta bili grajska koča in hlev. Živino na planini so molzli. Zanimivo je, da so grajsko kočo uporabljali tudi za počitnikovanje otrok ter za zimsko turistiko. Organizirani so bili smučarski tečaji, smučarji za alpsko in celo telemark tehniko smučanja. Življenje planine je začelo ugašati po drugi svetovni vojni, ko so kmetje z Grada pridobili možnost za pašo na Obranci na Mežaklji. Danes beležimo le občasno pašo jalove govedi z bližnje Rečiške planine.

Grajska planina na Pokljuki

Na planini je le še ena koča, ki je predelana v počitniški objekt, druga je v izdelavi, ki vam jo predstavljam na fotografiji. Najlepša in arhitekturno najbolj zanimiva grajska koča oziroma njeni ostanki so svoj konec dočakali v požaru nevihtne noči v začetku devetdesetih let. Ker ni več paše in gospodarjenja lahko na robovih planine opazujemo hitro zaraščanje, ki grozi, da se bo kulturna krajina izgubila v gozdu.

Janez Pikon

Moja gorska pot skozi čas ... Moj arhiv: Janez Pikon