Večer, Potovanja - Janez Mihovec: Po osrčju morda najlepšega italijanskega narodnega parka. Osrednje Alpe nas presenetijo s svojo mogočnostjo.
Preko pobočij ledeniške doline se spuščajo številni slapovi. (Janez Mihovec)
Osrednje Alpe se kot ogromen polmesec vlečejo na stotine kilometrov od Genovskega zaliva najprej proti severu, nato pa proti vzhodu in spet proti jugu, kjer se pri nas v Sloveniji na robu Panonske nižine tudi končajo. Ko se jim bližamo iz Padske nižine, nas presenetijo s svojo mogočnostjo. Pravzaprav ni nobenega predgorja. Gore se praktično dvigajo navpično v nebo.
Med navpičnimi gorami si je utrla pot dolina Aoste. Začne se še v Padski nižini pri Torinu in se nato dviga v smeri proti severozahodu ter se konča tik pod Mont Blancom na italijansko-francoski meji. Južno od gore se proti jugu dviga skupina visokih gora in te tvorijo enega najstarejših italijanskih narodnih parkov, kjer kraljuje tudi gora Gran Paradiso, ki je s 4061 metri najvišja italijanska gora, ki v celoti leži na italijanskem ozemlju.
Nekaj deset kilometrov pred Courmayerjem zavijemo torej proti jugu v največjo od treh skoraj vzporednih dolin: Valsavarenche. Povzpnemo se preko mogočnih pobočij, ki jih krasijo samotne vasice in starodavni gradovi, preko moren, ki so jih bogsigavedi kdaj zgradili že davno izginuli ledeniki. Na drugi strani je pokrajina čisto drugačna.
Dolina postane izrazito ledeniška, z ravnimi in strmimi pobočji, ki so jih izklesali ledeniki. Za slovenske razmere je neverjetno dolga. Navajeni smo dolin v dolžini nekaj kilometrov, a ta ima vse značilnosti mogočnih Centralnih Alp. Ves čas v smeri proti jugu se vleče, skoraj štirideset kilometrov. Na vsej tej razdalji se zložno dviga in prav na koncu smo že skoraj ob gozdni meji na višini 1900 metrov.
Drug za drugim v razdalji nekaj kilometrov si sledita dva avtokampa, ki ponujata lepo izhodišče za vzpone na številne vrhove, ki se divje dvigajo nad gorsko dolino.
Po vsej dolini so še ohranjeni znaki, da je v dolini včasih tisto, kar je veljalo, bilo pašništvo na gorskih planinah in ne gorništvo in turizem. Vsepovsod najdemo ostanke nekdanjih planin in planšarskih stanov. Manjše vasi na dnu doline so bile naseljene čez zimo, planšarije v gorah pa čez leto. Najlažje si je dolino pogledati z dvema poštenima izletoma. Prva možnost je, da reki Valsavarenche sledimo naprej proti jugu, kjer se po macesnovih gozdovih in opustelih planinah dvignemo tik pod ledenik, ki zapira zatrep doline. Še bolje pa je, da se povzpnemo do zavetišča Rifugio Chabod. Povzpnemo se torej po poti pobočja doline. Nenadoma se zavemo, da preko strmih pobočij padajo številni lepi slapovi. Pot se strmo dviga. Je takšna, da lahko samo občudujemo trud že davno umrlih pastirjev. V mogočnih serpentinah se tlakovana in široka pot dvigne krepko nad višino dva tisoč metrov. Ob gozdni meji najdemo opustelo planšarsko naselje. Dvigujemo se še naprej in nenadoma opazimo, da ima skoraj vsak od okoliških vrhov svoj lastni ledenik. Bolje, imel ga je, saj je očitno, da se v fazi globalnega ogrevanja planeta ledeniki umikajo vse višje pod ostenja in za njim ostajajo sivobele lise gomile kamenja in obrušenih sten.
Po pobočju priteče večji gorski potok, prava mala rečica, in tu se nad in pred nami znajde mogočno ostenje Gran Paradisa. Štiritisočaku podnebne spremembe še ne morejo do živega. Preko mogočnih sten se spuščajo ledeniki in preko skalovja vise v globino mogočni seraki.
Najlepši razgled je prav z Rifugia Chabod na višini 2750. Zavetišče ni mala pločevinasta koliba, kot so bivaki pri nas. To je mogočno zidani planinski dom. Služi kot izhodišče za vzpon na vrh gore. Pot je treba nadaljevati do še enega zavetišča, Rifugia Vittorio Emanuele II, in se od tu povzpeti na sam vrh. Vendar je to že bolj zahtevna naloga. Do Rifugia Chabod lahko pridejo tudi otroci in se naužijejo tistega, po čemer slovijo Centralne Alpe: pogleda na mogočna ostenja, orjaške ledenike, razpoke v ledu in mogočne ledeniške slapove. Za takšno izkušnjo se izplača posebej potruditi.
Janez Mihovec
Radovednost čez vse. (Janez Mihovec)