Polet, 28.04.05 – Marjan Žiberna: Odprava na jugovzhodno steno gore Nangpai Gosum - Zunaj je bila ledeno hladna noč. Kakšnih 15 stopinj pod ničlo
Soba z razgledom
Vrhunski alpinizem niso samo stene in plezanje. Veliko očem skritega dela se dogaja tudi v baznem taboru. Odprava na jugovzhodno steno gore Nangpai Gosum v nepalski Himalaji.
Himalajske toplice
Zunaj je bila ledeno hladna noč. Kakšnih 15 stopinj pod ničlo je bilo, verjetno še hladneje, a težko bi rekel, da me je zeblo ali da mi je kaj konkretnega manjkalo. Ležal sem v svojem malem šotoru, katerega stene so občasno zatresli sunki vetra, tesno zavit v topli spalni vreči, ki sem si jo takoj prisvojil, potem ko nas je moral Urban (eden od dveh Urbanov) zaradi bolezni nenadoma zapustiti. Občasno sem zaslišal kamenje, ki se je iz bog vedi kakšnega razloga nenadoma začelo kotaliti v dolino s čedalje večjo hitrostjo, a za veliko skalo, kjer sem postavil šotorček, sem bil na varnem. Glava me kljub pet kilometrom in pol nad morjem, kjer je kisika v zraku občutno manj kot v nižinah, ni bolela; na teh višinah sem bil že nekaj tednov in telo se je na pomanjkanje že skoraj povsem prilagodilo. Skratka, nič mi ni zares manjkalo.
Niti glasu
Pa vendar mi ni bilo nič kaj prijetno pri srcu in nikakor nisem mogel zaspati; kakor koli sem že vneto prešteval drobnico in perutnino, sem ostal buden kot zajec. Znočilo se je ob šestih, tako kot običajno, in do jutra sem imel na voljo časa več, kot bi si ga želel; vedel sem, da se me bodo začele lotevati skrbi, ki se bodo v dolgi noči začele razraščati čez vsako mero. Uroš, Samo in Rok se namreč ves dan niso oglasili. Dan prej smo se razšli in danes naj bi se od poldneva oglašali vsako uro. Oglasili se niso niti enkrat. Tudi ko sem po radijski postaji nekajkrat sam poklical, so molčali kot krapi. In tista stena, v katero so se podali, je bila mesoreznica; ponoči ledenica, ki potem, ko se vanjo upre sonce, postane za žejnega, izsušenega plezalca vroča peč, s katere ga lahko mimogrede osmukne snežni plaz, ali pa se mu na glavo podre serak, strašljiva snežno-ledena gmota, za katero nikoli ne veš, kdaj jo bo stena prenehala priklepati nase …
Če se poslavljaš od ljudi, ki odhajajo na nekajmesečno potepanje po Afriki, Ameriki ali kjer koli že, veš, da je le malo verjetnosti, da bi se jim zgodilo kaj zares zoprnega. Če odhajajo ljudje, s katerimi si delil udobje in neudobje baznega tabora ob vznožju zahtevne stene himalajskega sedemtisočaka, za nekaj dni v nevarno steno, se ti začne jasniti, da ni popolnoma zanesljivo, da jih boš še kdaj videl. Pred takim dejstvom se še nikoli nisem znašel, in potem ko se fantje ves dan niso oglašali, so se moje skrbi začele razraščati.
Kaj pa če spustim dušo?
A tudi Urban in Tadej, s katerima sem se malo prej razšel, nista name delovala pomirjevalno. Potem ko sta se nekaj dni mračno potikala po baznem taboru, se je njuno razpoloženje vendarle razvedrilo. Razlog je bila odločitev, ki je končno dozorela: »Ne, greva,« sta rekla. »Če nimaš doma stvari pošlihtanih, nimaš tam gori česa početi. Kvečjemu ogrožaš še druge ...« Nihče ni nič pripomnil. Vsi smo vedeli, za kaj gre. Urban, izvrsten plezalec z zelo spodobno bero preplezanih sten, je imel doma še ne leto staro hčerko. Tadej, ki pleza že skoraj dve desetletji in je pred nekaj leti stal na Everestu (na vrhu, ne zgolj na njegovem pobočju), ima doma dva majhna čmrlja, kot jima pravi. Lovru smo pred nekaj dnevi nazdravili na njegov prvi rojstni dan … Če sedem kosmatih, napol divjih dedcev dobrih pet kilometrov nad morjem nazdravi majhnemu fantiču, tam za sedmimi vodami, rekami in še mnogo več gorami, smo rekli, pa že moram nekaj pomeniti … Tadeja je ob misli, da lahko tam gori spusti dušo in da ne bo nikoli več videl svojih najdražjih, obhajala groza, kot je priznal. In se je odločil, da ne bo šel. V nasprotju z nekaterimi, ki potegnejo otroke kot skrivni adut iz rokava šele potem, ko se jim sfiži kakšna stena, ki so jo prej označili za smrtno nevarno, s takim in takim (seveda zelo nizkim) odstotkom verjetnosti, da se iz nje privlečejo živi …
»Pazi na bučo, pizdun«
A tudi onadva, ki sta si izbrala rezervni cilj, skoraj kilometer nižji, dotlej še neosvojeni vrh, ki se je s svojim zasneženim pobočjem belil nedaleč od glavnega cilja odprave, očitno nista odhajala na sprehod. Ko smo prišli pod sedlo, od koder bosta onadva naslednje jutro še pred svitom začela plezati, smo se poslovili. Gori na sedlu je bil že postavljen šotorček, v katerem bosta lahko prespala; pred dnevi sta ga tu pustila Urban in Žare. Prostora na sedlu, kjer so bile skale divje razmetane druga čez drugo, še za en šotor ni bilo. Zato sem si svojega postavil nekoliko nižje, v nekakšnem naravnem amfiteatru pod goro.
Hitel sem postavljati svoje krhko začasno bivališče. Od vzpona sem bil preznojen in zaradi temperatur, ki so po sončnem zahodu zelo hitro padle, me je začelo grdo mraziti. Potem sem opazil, da Tadej in Urban, ki sta se tu preobula iz lahkih pohodnih čevljev v čevlje, v katerih bosta jutri plezala, še kar stojita in očitno čakata na trenutek moje pozornosti. Ko sem se obrnil k njima, je Tadej iztegnil roko v pozdrav. Presenetil me je. Nikoli se ne pozdravljava; ko jo kdo za dalj časa kam ubere, zabrusiš kaj neprimernega, kot na primer »Pazi na svojo trdo bučo, pizdun«, in je. A to je bilo videti resno. Bolj resno, kot sem si mislil. Očitno tudi gora nad nami, »tolažilna nagrada« na odpravi, ni bila nikakršna igralnica, kjer so vogali mizic lepo zaobljeni in tla obložena z mehkimi blazinami, da se igrajočemu se detetu ne bi zgodilo kaj neljubega …
Toplice
Tako smo se potem razšli. Sam sem se takoj potem, ko sem postavil šotor, zavlekel vanj. Pravzaprav sem zlezel v Urbanovo spalno vrečo, ki je bila precej toplejša od moje. Urban, vodja odprave, nas je pred nekaj dnevi zapustil. Bolezen ga je dokončno potolkla. Že pred časom se ga je lotilo slabo zdravje. Prišli smo pod glavno steno, da bi postavili šotore, od koder bodo pozneje fantje odhajali plezat, ko so ga zgrabile ledvice. Čez grob ledeniški nariv sva se skupaj vrnila v bazo. Žare, zdravnik, ga je pregledal, mu dal nekaj zdravil in svetoval začasen umik na znosnejše višine. Bazni tabor, dobrih pet kilometrov nad morjem, niso nobene toplice, kjer bi človek v miru in udobju okreval. Za nekaj dni sva se spustila v Namče Bazar, turistično vasico na višini 3400 m, od koder se trekerji večinoma odpravijo pod Everest. Po nekaj dneh počitka sva se vrnila. A Urban, ki je že dobro okreval, je bil čedalje slabši. V bazo se je komaj privlekel. Žare ga je pregledal in videti je bil zaskrbljen. »Vse kaže, da imaš pljučnico,« je rekel. »Čim prej moraš v dolino pa v Katmandu in s prvim letalom domov. S tabo bom šel, kar pripravi se …« Čez nekaj ur sta že bila na dobra dva dni trajajočem brušenju pet proti dolini. Urban, ki je steno izvohal, zbral zelo spodobne vsote sponzorskega denarja in z Urošem opravil večino organizacijskega dela, se je moral od cilja, v katerega je vložil toliko časa in truda, posloviti. »Srečno,« je rekel, ko sta z Žaretom odhajala. »Pazite na glave!« Ker pa je v vsaki nesreči vsaj za majcen ščepec sreče, sem jaz prišel do tople spalne vreče …
Nič šibkih točk?
Naslednje dni so fantje odhajali v steno, da bi se privadili na veliko nadmorsko višino in pomanjkanje kisika in da bi ugotovili, kako bi ji lahko prišli do živega. Sam se poskušal biti po najboljših močeh koristen in sem jim v šotore pod steno pomagal nositi čaj v vrečkah, juhe, prav tako v vrečkah, in druge podobno težke stvari. Tisto, kar je bilo mogoče od daleč videti skozi stekelca daljnogleda, se je od blizu potrdilo – stena ni kazala nobenih šibkih točk. Tam, kjer je bila v svojem spodnjem delu ranljiva, se je ni kazalo lotiti, saj je bil njen zgornji del zaradi krhkih, nezanesljivih serakov hudičevo nevaren. Kjer je bilo videti, da je v svojem zgornjem delu obvladljiva, je kazala zobe v spodnjem delu. Kombinacija lažjega vstopa in enostavnejšega zgornjega dela se ni zdela mogoča, saj bi morali prečkati nevarne, nestabilne snežne žlebove, ki so potekali po njenem pobočju …
Neprijetna je bila tudi ta stvar z aklimatizacijo; v razumni bližini namreč ni bilo nobenega primerno visokega hriba, kjer bi jo lahko opravili. Človeško telo pač ni navajeno na pomanjkanje kisika, s katerim postrežejo obiskovalcu visoke gore. Zato je potrebnih kar nekaj tednov postopnega, potrpežljivega privajanja. V tem času se telo odzove na nove zahteve in prilagodi razmeram, se aklimatizira. A če hočete zlesti čez strmo, zahtevno steno sedemtisočaka, mora biti aklimatizacija temu primerna. Dobro bi bilo počasi zlesti po enostavni, neplezalski smeri na kakšen šest kilometrov in pol, morda celo sedem kilometrov visok hrib, na njem prespati in tako telo primerno pripraviti na garanje. A primerno visokih, lahko dostopnih hribov, ki bi to omogočali, je bilo tu natanko toliko, kot je v zob v kljunu kure, ki brska po domačem gnoju … Fantom ni preostalo nič drugega, kot da se poskušajo čim bolj aklimatizirati kar v sami steni. Tako so odhajali do vznožja stene, se zapodili vanjo, iskali čeznjo pot proti vrhu gore, postavili šotore in preždeli v njih nekaj mrzlih noči, se vračali za dan, dva ali tri v bazo, da bi si nabrali moči in volje za nove poskuse …
In čas odteka
Dnevi so minevali. Vreme je bilo za ta letni čas neobičajno hladno. Potoček, ki je tekel mimo šotorov v našem baznem taboru, se je vkoval v led. Kami in Padem, kuharja iz plemena šerp, poznanih kot žilavih gorskih nosačev, sta ga morala razbijati in iz njega natopiti vode za naše vsakdanje potrebe. Presenetil nas je snežni metež, ki je požrl dva od čedalje bolj štetih dni, in potem še eden … Vreme bo že čez nekaj dni za poskus vzpona, ki ne bi pomenil resnega spogledovanja s samomorom, postalo prehladno … Prišli bodo Šerpe s svojimi kosmatimi jaki, tako kot smo se dogovorili na začetku, ko so nam pomagali pritovoriti stvari za nadaljnjih nekaj tednov življenja tu gori … Pospraviti bomo morali bazo in morda oditi domov, ne da bi fantje sploh prišli do priložnosti, da v steni zares poskusijo.
Vseeno: akcija!
A na srečo se je vreme le spravilo v red, še preden so se začeli uresničevati mračni scenariji. In smo šli. Rok, Samo in Uroš pod glavno steno. Jutri bodo poskusili vse do vrha, če ne bo šlo, bo verjetno ostalo dovolj časa še za ne poskus. Urban, Tadej in jaz smo odšli pod oni drugi vrh. Jaz bom na radijski zvezi in če bi šlo res kaj narobe, je moja naloga jasna: čim prej v dolino po pomoč.
Tako sem torej obtičal v svojem šotorčku pod sedlom. In čakal in se žrl od skrbi, ki so si jih moji možgani v temi dolge noči risali do grozljivih razsežnosti. Oni trije se sploh niso oglasili, pa bi se morali vsaj petkrat ali šestkrat … In na moje klice se niso oglasili … Stena, v katero so se zjutraj zarinili, je pekel; morda je eden od njih padel in s seboj potegnil še oba soplezalca, saj si v strmi steni morda sploh ni bilo mogoče urediti poštenega varovanja. Jutri pa odhajata v steno, ki očitno ni kak osnovnošolski poligon, še Urban in Tadej … Še kakšen dan prej se mi je zdelo, da bi me lahko Tadej, ki me je včasih s seboj vzel v stene, povabil z njima. »Kaj bi se dolgočasil! Vzemi Urbanovo opremo, pa greš z nama! Kondicijo imaš, se boš že kobacal za nama …« A me ni povabil. Pač pa je presenetil s slovesom. Stena je bila očitno nevarna celo za plezalca z izkušnjami, kakršne imata onadva z Urbanom …
Vso noč nisem zatisnil očesa; premočno sem bil zapreden v klobčič svojih mračnih misli. Ko se je zdanilo, sem zlezel na plan in se ozrl v steno nad seboj. Urban in Tadej sta bila že visoko gori in se trudila prečkati skalno stopnjo ter se spet zagristi v sneg, ki je prekrival večino strmega pobočja gore. »Bravo naši,« sem zatulil, da se je moj glas odbijal od gora, in potem se mi je večina tiste močne tesnobnosti odvalila z duše. Ves dopoldan sem se poleg šotora grel na soncu, poskušal brati in si na vsako polno uro prizadeval vzpostaviti radijsko zvezo z Urošem, Samom in Rokom. In opazoval vzpon. Potem ko sta prišla na sneg, sta pospravila vrv, s katero sta se varovala pri prečkanju skalne stopnje, vzela v roke cepina in lepo ju je bilo gledati, ko sta tako drug poleg drugega čvrsto, enakomerno pikala proti vrhu nad seboj. Pa pravijo, da je alpinizem šport, ki se dogaja daleč od oči gledalcev …
Vse je v redu
Ko sta začela v zgodnjem popoldnevu sestopati, sem se napotil do njunega šotorčka na sedlu. Topil sem sneg, skuhal juho in čaj in ju opazoval pri sestopu. Pozno popoldne sta se sesedla na skale pred šotorom, še preden sem ju lahko navdušen lopnil po hrbtu in jima stisnil roko. »Če bi vedela, da je tako zajebano, najbrž ne bi šla,« je rekel Tadej, ko je prišel nekoliko k sebi. In potem je zahreščala radijska postaja in zaslišal se je Žaretov glas, ki je sporočal iz baze: »… fantje so na poti v bazo … vse je v redu z njimi …«
Marjan Žiberna
Foto U. Golob, U. Ažman, T. Golob, S. Krmelj, R. Blagus