Igor Zlodej: Kraljica Visokih Tur me je povabila z neke druge kraljice dan prej. Obiskal sem jo 2. avgusta 2007, na svoj 102. gorniški dan.
Hochalmspitze – 3360 m
Kraljica Visokih Tur me je povabila z neke druge kraljice dan prej. Obiskal sem jo 2. avgusta 2007, na svoj 102. gorniški dan.
Hlad zgodnjega jutra oziroma pozne noči in jasno nebo z usihajočo luno je napovedovalo lep dan.
Vožnja: Bovec - Trbiž - Beljak - Spitall - Gmund - Koschasch - Gossgraben.
Koča in vrh
S hojo pričnem ob osmih na parkirišču pod jezom umetnega jezera Speicher Gosskar. V slabi urici sem, nekaj po cesti nekaj po planinski poti, pri Geissener Hütte. Kratek predah, nato pa naprej po poti 536 in desno ob ledeniku Tripkees. Na vzhodnem stranskem delu prečim krajši del ledenika, ki ga po sledi predhodnikov s pomočjo derez in cepina opravim v nekaj minutah. Kako prija hoja po snegu in hlad, ki veje od njega.
V nadaljevanju splezam ob varovalih čez krajšo steno na greben, kjer se očem ponudijo širni razgledi na severno stran. Tiste velike krajne poči ni, sneg in led segata vse do skal.
Nadaljujem večinoma po grebenu vse do vrha, na katerega stopim točno opoldne.
Že večkrat se mi je zgodilo, da sem stopil na kak vrh, ko je v dolini bilo poldan, tokrat bije nekje drugje od veselja, da sem lahko tam gor. Seveda na tem čudovitem vrhu nisem sam, ravno takrat jih je nekaj Avstrijcev priplezalo po jugozahodnem grebenu. Ko povem od kod sem, mi eden od njih zaželi dobrodošlico in to v slovenskem jeziku, občutek je prijeten, ko izvem, da poznajo naše gore in Sočo.
Po kakšni uri paše z očmi po širnih razgledih pričnem sestopat po jugozahodnem grebenu, Detmolder Grat, proti Lassacher Winklscharte, po poti 535. Varovala so nova, o napeljavi pa bi se lahko posvetovali z našimi mojstri.
Spodaj na ledeniku ponovim vajo z derezami in cepinom, potem pa sledi dolg sestop proti koči. Prečim tri potočke, ki so ob toplem dnevu kar lepo narasli, vzbudijo željo po pitju, ampak to pride na vrsto šele v koči z rumenkasto točeno tekočino.
Čaka me še slaba urica hoje proti parkirišču, katere del opravim v družbi starejšega avstrijskega gorskega reševalca, ki mi omeni, da se je že večkrat udeležil našega Koflerjevega memoriala z Luknje v Vrata. Obstaja možnost, da to ni bilo najino prvo srečanje.
Kraljica Visokih Tur je tudi precej domača gora: na obeh poteh, na vzpenjajoči (536) in sestopni (535) so me spremljaje pretežno Knafeljčeve markacije, ki sicer niso tako lepo narisane kot pri nas (bela sredica je glede na rdečo obrobo premajhna), so pa večinske med običajnimi zastavicami in rdečimi pikami.
Vzpon na kraljico Visokih Tur vsekakor zahteva vsestransko izurjenega gornika, nudi pa obilo užitkov. Več lahko najdete v knjigi Andreja Mašere, Čudovite Alpe.
Igor Zlodej