Boris Štupar 01.07.2008 17:00 2282 0

Hrana in pijača v gorah

Polet, Robert Hajdinjak, dr. med.:Najpogostejša težava na višini je dehidracija, ki pomembno vpliva na fizično in psihično sposobnost gornika, kar je zaradi varnosti v gorah zelo pomembno.

NEKAJ NASVETOV, DA BO VAŠ IZLET ŠE PRIJETNEJŠI.

Izguba vode je na višini precej povečana; največ zaradi potenja ob naporu, nekaj tudi zaradi pospešenega dihanja zaradi redkejšega zraka in diuretičnega učinka višine. Če se odločimo za obisk visokogorja nad 3000 metri, so lahko izgube vode še večje zaradi bruhanja ob višinski bolezni. Koliko vode potrebujemo, je zelo težko natančno določiti (po nekaterih izračunih moramo v visokogorju zaužiti vsaj štiri litre vode na dan). Najlaže se ravnamo po barvi urina, ki mora biti podobna barvi jabolčnega soka. Vsekakor se ne zanašajte na žejo, ki je pri človeku zelo nezanesljiv občutek in se navadno pojavi, ko smo že dehidrirani. Poleg tega je na višini občutek za žejo še bolj zavrt. Pri napitkih s kofeinom je zaradi diuretičnega učinka treba biti zmeren. Če se le da, na celodnevnih pohodih v gore pijemo izotonične športne napitke. Teh je na trgu res veliko in skoraj vsakdo lahko najde napitek, katerega okus mu ustreza. Če prisegate na vodo, imejte s seboj kakšen slan prigrizek, ki bo nadomestil najpomembnejši s potenjem izgubljeni elektrolit – natrij.

Telesna aktivnost na višini je energijsko precej zahtevna. Zanjo porabimo približno 10 odstotkov več energije kot v nižinah, zato je izguba telesne mase pri večdnevnem bivanju v gorah pogost pojav. Kljub povečani potrebi po energiji je na višini zaradi hipoksije tek slabši, zato se na občutek lakote ne moremo zanašati. To še posebej velja za večdnevno bivanje v visokogorju. Zaradi manjšega deleža kisika v zraku in povečanih potreb po energiji so osnovno gorivo ogljikovi hidrati. Maščobe namreč za izgorevanje potrebujejo veliko kisika, ki pa ga ob naporu v visokogorju telesu ne moremo zagotoviti. Zanimivo je, da gorniki, ki v visokogorju bivajo več dni, mnogokrat čutijo potrebo po sladki hrani, medtem ko se jim mastna hrana začne upirati. Hrana, bogata s hidrati, pospešuje obnovo glikogena v mišicah, poleg tega razmeroma nespremenljiva raven glukoze v krvi pomaga ohranjati zbranost in koordinacijo, ki sta v visokogorju za varnost gornika bistveni. Mastne klobase, siri in druga z maščobami bogata hranila so na višini manj primerna hrana. Nadomestite jo z živili, v katerih prevladujejo hidrati. Odlična izbira za prigrizke so posušeno sadje (fige, datlji, rozine), žitne ploščice in sadni jogurt. Ti so energijsko precej bogati, prebavil pa ne bodo preobremenili.