Polet.si - Aleš Kovačič: Zemlja ima sedem milijard ljudi, ki živijo v lastni skupnosti in kulturi. Razlike med slednjimi so tolikšne kot med prvimi. Med nami je (pre)mnogo miselnih oziroma nazorskih prepadov, ki so v zgodovini povzročili veliko gorja.

A bili so in še vedno so tudi mostovi, univerzalne ideje in želje, znameniti Carl Jung jih je poimenoval arhetipi, ki so razlog za to, da je življenje pravzaprav fantazija. Eden izmed njih je gotovo želja po letenju.

»To ni adrenalinski šport,« v nadstropju nad škofjeloško padalsko manufakturo z nemalo pridiha naveličanosti in apatije, ki po navadi pri ljudeh izvira iz dejstva, da nekaj za nas samoumevnega s prej manj kot pa več uspeha nenehno razlagamo drugim, ki se svojih trdovratno zakoreninjenih stereotipnih predstav ne glede na vse oprijemajo kot pijanci plota, razlaga Robert Pečnik, svetovni pionir letenja s posebno letalsko obleko oziroma wingsuitom. »Nas ne žene adrenalin, saj adrenalinski šok, to ti bo povedal vsak zdravnik, za nikogar ni prijetna izkušnja,« z neverjetnim potrpljenjem ali pa gre zgolj za obrambni mehanizem, avtomatizem, ki se je vzpostavil po mnogo – neuspelih – srečanjih z ignoranco, nejevero in zadrto omejenostjo širše populacije, ki do vsega, kar odstopa od banalnega vsakdana povprečneža, goji nezaupanje in v »najboljših« primerih prezir, po učiteljsko diktira Hrvat. »Vse skupaj je popolna neumnost,« udari po stereotipih, ki ga kot nekoga, ki se z letenjem in padalstvom tako ali drugače ukvarja že vrsto let, spremljajo najmanj od takrat, ko je konec prejšnjega stoletja po nesreči »wingsuitarskega« francoskega kolega Patricka de Gayardona na Havajih postal zastavonoša tega športa v svetovnem merilu.

Kot čokolada
Športa? Err, niti ne, pravi Pečnik, saj človekova mimikrija ptičjega jadranja ni samo adrenalinsko jalov šport, ampak sploh ni šport. »Je alpinizem šport? Ni,« meni Hrvat, ki je skupaj s slovensko starosto padalstva in letenja Stanetom Kranjcem, ki zanj v domači manufakturi skupaj s sodelavci poleg padal šiva najodličnejše obleke za letenje na gravitacijski pogon.

Ko se iz stereotipnega butca po kafkovsko in sizifovsko počasi ter mukoma preobražam v nekoga, ki mu je bila pravkar razkrita katera izmed enostavnih, a globokih in usodnih življenjskih resnic, in sicer, da letenje s 180 km/h meter ali manj od kot britev ostrih čekanov Savojskih Alp ni adrenalinsko, ampak »endorfinsko početje, tako kot recimo uživanje čokolade«, me potrpežljivi sogovornik po sokratsko preseneti še s trditvijo, da letenje z obleko s krili in base padalstvo (skakanja s padalom z zgradb, anten, mostov, pečin oziroma skal) nista športa.

»Poglej, zame so base jumping, wingsuit letenje ali plezanje ter alpinizem veščine in nikakor športi,« svojevrsten pogled na zaenkrat najuspešnejši in obetavnejši poskus človekovega horizontalnega letenja, ki je za večino slovarska definicija adrenalinske športne norije, počasi razgrinja Pečnik. Zakaj? »Ker so to stvari, pri katerih so potrebni trud, vztrajnost, učenje, ki jih je treba zvaditi do perfekcije.« In zato, ker so za uspeh potrebne churchillovske solze, švic in garanje – o krvi tukaj raje ne bi –, to ni šport, ampak nekakšno mojstrstvo, kar kajpak lahko logično destiliramo in deduciramo na dejstvo, da je v primerjavi z letenjem ali, bolje rečeno, nadzorovanim padanjem v kakršnikoli pojavni obliki že, samo da je vrhunsko, bolj adrenalinski že ogled tretjerazrednega »slasherja«.

»V teh, jaz bi temu rekel veščinah, namreč ni organiziranih tekmovanj. Gre za nekaj, kar neguješ, gojiš več let ali celo desetletij. Tekmovanje tu nima kaj iskati.« In temu sledi pričakovani in logični sklep: »Tisti, ki so v wingsuit letenju že dolgo, so modri in preudarni. Nikakor pa ne tipi, ki so vihravi in divji.« Wingsuit kot podaljšek, kot esenca življenja, kot katalizator osebnosti, njenih pozitivnih in negativnih lastnosti? Kakor na nebu, tako na Zemlji? »Pri letenju gre bolj za kontrolo strahu, saj me je zmeraj strah. Adrenalinski šoki so za začetnike ali za nekoga, ki ima komplekse drugje v življenju, ti pa se pri letenju samo manifestirajo. Takšni ljudje so nevarni tudi na biciklu.«

Vsi pridejo dol
Pa vendar je nadzorovano padanje s 13–15 m/s, kjer slab meter od lastnih krhkih kosti in ranljivega mesa, kakor v monsunskem deževju, mimo tebe drvijo preteče skale – kajti tako imenovani proximity flight ali terrain flying, ko se letalec karseda približa terenu, je po mnenju obeh sogovornikov neprimerno vznemirljivejši in zanimivejši od skakanja z wingusitom iz letala –, inherentno in objektivno nevarno početje.

»Zelo dobro se zavedam, da me jutri kljub večdesetletnim izkušnjam morda ne bo več tu. Ljudje tu umirajo, to je narava našega početja, pokopal sem že več kot trideset kolegov,« o neizprosni realnosti letenja razmišlja Pečnik in sklene: »V aviaciji je tako, da vsi pridejo dol.« Stane na vse skupaj gleda bolj vedro: »Letenje z wingsuitom je manj nevarno od base padalstva, saj se od stene oddaljuješ.«

Podobno kot z drugimi, recimo temu, mejnimi športi oziroma dejavnostmi, je tudi izkrivljena javna podoba wingusit letenja kot dejavnosti adrenalinskih odvisnežev in osebnostno neuravnovešenih posameznikov posledica novodobnih medijev. To velja zlasti za internet, kjer je na to temo mogoče najti malo morje bolj ali manj drznih poletov z oblekami s krili, kjer je za nameček vse skupaj videti otročje lahko.

A prav tovrstna glorifikacija je po mnenju Pečnika nevarna, saj ljudi v ta barviti in spokojni, endorfinski svet letenja privablja iz povsem napačnih razlogov. »Kar se zdi enostavno, po navadi ni,« o nerealni podobi wingsuit letenja, ki je posledica videoposnetkov, ki krožijo po spletu, meni sogovornik. Posledica napačnih oziroma popačenih sporočil, podob in predstav, ki jo ta material projicira v javnost, pa ni zgolj stereotipna podoba adrenalinskih norcev, ki živijo za to, da izzivajo usodo, dokler je dokončno ne izzovejo, ampak tudi to, da se zadeva velikokrat preobrazi v samoizpolnjujočo prerokbo.

Sto let
»Fluktuacija v tej obliki letenja je izjemna in se z leti povečuje. To je posledica menjave generacij in youtuba,« razmišlja Pečnik, »začetniki po navadi prihajajo z neko izdelano predstavo o letenju kot adrenalinskem športu, ko pa čez dve, tri leta ugotovijo, da je to vse prej kot brezglavo divjanje po zraku, se po navadi umaknejo in lotijo česa drugega.« S to oceno se strinja tudi Stane, ki dodaja: »Najboljši letalci so stari med 35 in 45 leti, saj takrat dosežejo zahtevano mero izkušenj in preudarnosti. To so resni in študiozni tipi, ki se presneto dobro zavedajo, v kaj se spuščajo.« Problem je mladina od dvajsetega leta naprej in tam do tridesetega, ko je fizična pripravljenost sicer izjemna, vendar v glavni še zdaleč ni vse pospravljeno.

Nič kaj pozitivno ne ocenjujeta niti vpliva padalcev, ki jih sponzorirajo veliki koncerni, kot je recimo Red Bullov športnik Felix Baumgartner, ki je znan predvsem po svojih vratolomnih skokih, ki povsem ustrezajo splošni percepciji, da gre pri letenju in base padalstvu za domeno posameznikov s samomorilskimi nagnjenji. »Tovrstne 'promocije' ne potrebujemo, Baumgartner med svetovno padalsko smetano ni priljubljen in velja za neodgovornega postavljača, a ljudje ne vedo, da ga v to posredno silijo njegovi sponzorji,« menita sogovornika.

Pa vendar nič ni za vekomaj vklesano v kamen: »Danes je namreč vse ekstremno, a to je zaradi tega, ker ljudje ne poznajo stvari, zato bo tovrstno letenje po mojem mnenju čez sto let nekaj povsem običajnega in splošno sprejetega,« o zdaj še utopiji, jutri pa morda že realnosti razmišlja Robert.

Prvi polet
Ja, z vihravimi in prepotentnimi začetniki je po navadi križ. Pa vendar se vsakdo vsaj kdaj v življenju znajde tudi v takšnem položaju, kajne?

Sorodni letalsko-padalski duši Staneta Kranjca in Roberta Pečnika sta tesne prijateljske vezi začeli plesti sredi devetdesetih, ko je bil Robert še član hrvaške padalske ekipe, ki je iskala oziroma si je želela nekaj, kar je imel Škofjeločan. »Potrebovali smo padala, in tako sem prišel v stik s Stanetom,« se začetka fantastičnega sodelovanja, ki je kasneje obrodilo popularizacijo prve komercialne wingsuit obleke nasploh, spominja Robert. Ta se je na krilih sodelovanja z nesrečnim francoskim kolegom de Gayardonom postopoma začel poigravati z različnimi dizajni oblek v Stanetovi delavnici.

»Leta 1998 je Robert delal padalske obleke, in tukaj smo mu potem na eno izmed njih prišili krila,« z žarom o svojem dedalovskem prijatelju ter njunih skupnih začetkih pove eden tistih šestdesetletnikov, ob boku katerih so celo nekaj desetletij mlajši kolegi videti in delujejo zgarano. In potem, ko so šivalni stroji utihnili, sanje in videnja pa se umirila, kajti, kakor pove Stane, porodnišnica snovanja oblek ni nič drugega kakor domena skrivnostnega sveta sanj ter dobri stari proces učenja na napakah v praksi, je napočil trenutek resnice. Prvi polet.

»Pri prvem Robertovem skoku sem bil zraven,« z navdušenjem, ki nikakor ne daje slutiti, da je ta prelomni dogodek izpred dobrega desetletja doslej zagotovo reinkarniral vsaj tolikokrat kot kakšen broadwajski muzikal, začne Stane. »To je bilo fantastično, padalec ob skoku s padalom recimo v nekaj sekundah postane majhna pika, Robert pa je po skoku iz letala kar nekaj časa letel vzporedno z nami.« Njun poskus človeka ptice je bil v nasprotju z nesrečnimi predhodniki, ki so od tridesetih let prejšnjega stoletja poskušali podobno, pri tem pa želi neuspeh za neuspehom (umrlo jih je kar 72), nepopisen uspeh. Celo takšen, da sta se izdelave oblek za trg odločila že kar naslednje leto, medtem pa je Robert leta 2000 izvedel tudi prvi skok s stene v bližini Gardskega jezera, ki je trajal kar 27 sekund.

Skoraj pol minute neoviranega horizontalnega leta brez pogona se je v primerjavi z dotedanjimi petnajstimi sekundami vertikalnega padca z iste pečine verjetno zdel podoben odkrivanju Amerike. Čeprav je takšno letenje po mnenju obeh pravzaprav nekaj najlažjega, najbolj naravnega: »To je povsem naravno. Nekoliko je podobno trenutku, ko te nekdo vrže v vodo in reče, da, plavaj,« meni Stane. »Skočiš iz letala in razpreš krila, potema pa z minimalnimi spremembami v položaju rok, nog in telesa samo krmariš. Potrebne so le določene izkušnje, da se v zraku počutiš karseda domače,« pravi Škofjeločan, ki meni, da je Robert v tem pogledu zagotovo svetovna številka ena, saj ima izjemen občutek za letenje.

Nobene mistike
Za dosego solidnega letalsko-padalskega znanja ni potrebno veliko časa, saj lahko nekdo, ki ima željo in denar, zelo hitro odskače zahtevanih 300 skokov s padalom iz letala, potem je potrebnih še nekaj sto base skokov, nato pa je že počasi čas za wingsuit letenje. A vse le ni tako premočrtno. »Nekdo je lahko izjemen padalec, spet drugi lahko pri skoku s padalom iz letala izvaja izjemne akrobatske figure, vendar letenje z wingsuitom zahteva nekatere druge, povsem drugačne veščine, zaradi katerih je lahko nekdo odličen padalec, a se v wingsuitu ne bo nikoli našel,« o pomembnih razlikah med na videz primerljivimi zračnimi vragolijami pravi Stane.

Podobno razmišlja tudi Robert, ki pa lastnega početja in dejstva, da je v svetu letenja z wingsuitom absolutna številka ena, po drugi strani nikakor ne poveličuje ali mistificira: »Zame je letenje z wingsuitom enostavna stvar, saj ne maram mistificirati stvari, ki jih počnemo. Mnogi veterani v različnih športih ali dejavnostih to namreč radi počno,« o svojih podvigih skromno govori mojster, ki meni, da je za wingsuit potrebno zgolj nekaj posebnega znanja, ne veliko. »Pri letenju z wingsuitom je ključno ujeti pravo ravnovesje med težiščem telesa in aerodinamičnimi silami, ki nanj delujejo med letom,« razloži Stane. »Letalec mora ujeti pravi kot letenja, saj se drugače lahko zadeve hitro zapletejo.« Težave najpogosteje nastopijo takrat, ko letalec napačno bere teren in ne opazi določenih zank oziroma »mišelovk«, saj je letenje z wingsuitom v osnovi le kontrolirano in podaljšano padanje. »Kontrolirati se da vse, res je sicer, da letiš, ampak v osnovi padaš. Zmeraj padaš in nikoli se ne vzpenjaš,« o temeljni zakonitosti letenja z wingsuitom razlaga hrvaški veteran. »To je največja past tovrstnega letenja, ta iluzija, da letiš, je že marsikoga spravila v usodno mišelovko, saj ko padeš prenizko, ni poti nazaj.«

Zamrznjeni ptiči ne letijo
Če ne za letenje, potem je nekaj »posebnega znanja« zagotovo potrebno za dizajniranje oblek. Robert in Stane sta si enotna, da si s klasičnimi prijemi letalskega inženiringa, kot je denimo vetrovnik, v tem poslu ne moreš veliko pomagati.

Stane, ki je pravcata enciklopedija človekovega spoprijemanja z letom, med našim pogovorom v ta namen pogosto postreže s katero humoristično anekdoto. »Američani so se med drugo svetovno vojno intenzivno ukvarjali z zakonitostmi in možnostjo človekovega ptičjega letenja, zato so med drugim zamrznili galeba.« Zamrznili so galeba in ga potem v študijske namene spuščali kot nekakšen letalski model? »Da, še preden so ga zamrznili, so mu nastavili krila, kakor se je inženirjem zdelo najbolj optimalno,« nagajivo pripoveduje Stane in sklene: »No, ugotovili so predvsem to, da zamrznjeni ptiči ne letijo.«

Letijo pa ljudje, oblečeni v posebne obleke s krili, povpraševanje po katerih iz leta v leto narašča. Na škofjeloške se čaka do tri mesece, plača pa od 600 do 1200 evrov. Ja, sanje, če že na prodaj, vsekakor niso poceni ... Obleke, ki jih snujeta in izdelujeta Stane in Robert s sodelavci, so narejene iz materialov, ki jih uporabljajo izdelovalci toplozračnih balonov, s padalom vred – ta pride prav pri pristanku – pa tehtajo od šest do sedem kilogramov.

Oblika oblek in posledično tudi njihova funkcionalnost sta od prvih začetkov konec devetdesetih močno napredovali, saj je to po oceni Roberta, kakor da bi primerjal »fička in ferrarija«. Glede na to, da je bilo drsno razmerje letenja z wingsuitom v začetku 1:1, kar teoretično pomeni, da si z višine 1000 metrov preletel prav tolikšno razdaljo, današnje obleke pa omogočajo razmerje 1:3, je takšna ocena realna.

Leteči hribolazci
Slovenija je tudi v letenju z wingsuiti, če seveda upoštevamo dejstvo, da se s tem resno ukvarja manj ljudi, kolikor je prstov na obeh rokah, liliputanec. No, upoštevajoč dejstvo, da sta Stane in Robert v samem svetovnem vrhu tega početja, in to že vrsto let, je prikladnejša in natančnejša metafora, da smo Slovenci bolj podobni biblijskemu Davidu.

V Sloveniji je po njuni oceni kar nekaj primernih krajev za prakticiranje letenja z wingsuitom, vendar skorajda nepremostljivo oviro predstavljajo neživljenjski in nelogični predpisi, ki v Triglavskem narodnem parku med drugim prepovedujejo letenje. Slovenski letalci zato pogosto hodijo v sosednjo Italijo, v Dolomite, svetovne meke pa so predvsem aplinistično-smučarski centri v Švici in Franciji, kakršen je tudi znameniti Chamonix.

Že samo drsno razmerje v kombinaciji z dejstvom, da za najbolj vznemirljivo letenje velja že omenjeni proximity flight, daje slutiti, da je treba za slabo minuto lebdeče ekstaze prej premagati kar precejšnjo višinsko razdaljo. Pogosto je poleg vse letalske krame posredi tudi težaven teren, ki zahteva nemalo plezalskih veščin in kondicije. »Mi smo pravzaprav najprej hribolazci in šele nato letalci,« se na račun sicer manj glamurozne, a ključne in pogosto prezrte sestavine letenja z wingsuitom in base padalstva šalita sogovornika. In koliko časa še nameravata živeti to arhetipsko željo človeškega rodu? »Dokler bom lahko še hodil v hribe,« z vso resnostjo odvrne Robert.

Aleš Kovačič