Slovenske novice, 10.06.06: opisal najhujšo izkušnjo svojega življenja
Slovenske novice, sobota, 10. junija 2006
Črno-bela stran
Čudež v Andih iz ust preživelega
Grozljivo izkušnjo preživetja v Andih, potem ko je letalo z urugvajskimi športniki 12. oktobra 1972 oplazilo vrhove in treščilo na ledenik, je v novi knjigi opisal eden od preživelih, Nando Parado — On je bil tisti, ki je šel v Čile po pomoč, potem ko so jih nehali iskati — Marca je že enajstič obiskal kraj nesreče; letos je 56-letnik vzel s seboj ženo in hčerki
Dvanajstega oktobra 1972 ob 8. zjutraj je z letališča v Montevideu vzletelo letalo, s katerim je ragbijsko moštvo potovalo na tekmo v Santiago v Čilu. Na krovu dvomotornega F227 je bilo 45 ljudi, mladi športniki in v glavnem njihovi prijatelji in sorodniki.
Nando Parado je vzel s seboj mater
Eugenio in 19-letno sestro
Susy. Polet bi moral trajati tri ure in pol, vendar je bilo letalo zaradi slabega vremena prisiljeno pristati v argentinskem mestu Mendoza.
Naslednji dan je nadaljevalo polet. Potniki so skozi meglo lahko opazovali zasnežene vrhove Andov, ki se dvigajo več kot 6000 metrov visoko. Razpoloženje je bilo prijetno. Fantje so si za šalo metali žogo. Nekaj jih je s stevardom kartalo, dokler ni ta nenadoma zavpil: »Prosim, takoj sedite na svoja mesta!«
Čutiti je bilo štiri ostre sunke, motorja sta rohnela, letalo se je divje treslo. Sledil je predirljiv trušč kovine, ki je pokala in se lomila. Streha se je odprla kot ribja konzerva. V notranjost je vdrl tako močan piš ledeno mrzlega vetra, da je trgal sedeže. Letalski trup je razneslo, ljudi je vrglo v zrak, da so frčali kot listje. Čez nekaj neskončno dolgih trenutkov je razbito plovilo treščilo v sneg in led.
Pred kratkim je izšla knjiga Čudež v Andih, v kateri je Nando Parado opisal najhujšo izkušnjo v svojem življenju. Ko je letalo končno obmirovalo na zasneženem pobočju, je Nando nezavesten obležal v ogromni gomili človeških teles, sedežev in prtljage. Strašnih krikov in klicev na pomoč ni slišal. Ko so se ljudje reševali iz razbitin, so mislili, da je mrtev, zato so ga položili na sneg med preminule. Po treh dneh se je prebudil. Čisto počasi je spravil iz ust vprašanje, kje sta mati in sestra. Za podrobnosti ni bilo časa. Preživeli poleg njega mu je naravnost povedal, da je njegova mati mrtva, sestra pa na robu smrti. »Čeprav se mi je od žalosti stisnilo srce, mi je neki notranji glas naročal, naj ne jočem, ker bom izgubil vodo in sol.«
V tako hudih okoliščinah se človek spremeni, vesti se začne kot žival v divjini. Nando se je splazil do sestre, zdrgnil ji je prezeble noge, ji s snegom osvežil ustnice in jo objel, da bi jo pogrel. Dva dni je ležal ob njej. Nobenega znaka ni dala, da ga pozna. Ko je nehala dihati, jo je poskušal rešiti z oživljanjem usta na usta, a zaman. Vso noč jo je držal v objemu, zjutraj pa jo je pokopal v sneg poleg matere.
Kljub bolečini ob izgubi se ni mogel prepustiti žalovanju. Zbrati je moral vse moči, da se obdrži pri življenju v ledenem peklu. Preživeli so se stiskali znotraj letalskega trupa. Ven so hodili samo, ko je čez dan za nekaj ur posijalo sonce. Tedaj se je na kovinskem trupu topil sneg, zato so nabirali vodo za pitje. Poguma so si dajali s pripovedovanjem zgodb. V dneh po nesreči je bilo kmalu jasno, da bo zmanjkalo hrane. Visoko na gori ni nič, kar bi človek lahko jedel, ni ptic, ni trave, ničesar ni. Pojedli so vse, kar so našli v razbitinah. Nando se spominja, da je nazadnje pojedel čokoladni arašid. Dolge ure ga je valjal po ustih. Ko ni bilo drugega, so žvečili usnjene pasove pri prtljagi. Lakota je postajala vse hujša. »Ko sem strmel v rano na fantovi nogi, sem čutil, da mi raste apetit – občutil sem okus skorjice iz posušene krvi na robovih. Človeško meso sem gledal kot hrano. Zašepetal sem prijatelju Carlitosu Paezu: Naši prijatelji ne potrebujejo več svojih teles. Bog pomagaj, isto imam v mislih, je odgovoril.«
Podobno so razmišljali tudi nekateri drugi. Ves popoldan so razpravljali, kaj storiti. Roberto Canessa, študent medicine, jih je opozoril, da bodo vsi pomrli brez beljakovin. Peščica je z razbitim steklom začela rezati zmrznjeno meso s trupel tovarišev. Drugi niso vedeli, čigavo meso jedo. »Prvi grižljaj je bil brez okusa. Prisilil sem se, da sem pogoltnil – nobene krivde nisem čutil. Jedel sem, da bi preživel,« je zapisal Nando.
Enajsti dan po nesreči so po tranzistorju slišali, da so oblasti ustavile iskanje. Bili so osupli, nekateri so jokali in kričali. Čez nekaj dni, 29. oktobra – ponoči nova nesreča: snežni plaz je odnesel razbito letalsko lupino. V njem je bilo 29 ljudi, od tega jih je 27 zasulo tako globoko, da so se dušili. Tisti, ki so se lahko premikali, so se divje trudili, da bi rešili tiste pod seboj. Nando je bil čisto spodaj. S težavo je dihal. Zavedal se je, da bo v nekaj minutah mrtev, vendar je bil presenetljivo miren. Nobenih predorov s svetlobo na koncu ni videl, nobenih angelov. Nato je začutil roko, ki ga je grabila po obrazu.
Osem fantov je umrlo in s svojimi trupli pomagalo preostalim, da so preživeli naslednjih osem tednov. Vsi so se zavedali, da jih čaka smrt. »Strmel sem proti zahodu. Vedel sem, da je naše edino upanje prebiti se čez gore v Čile po pomoč. Prosil sem Roberta, naj gre z menoj. Bil je eden najmočnejših med nami. Prav, mi je odgovoril. Toliko sva skupaj doživela, pa še umriva skupaj.«
Na pot sta se podala 12. decembra. Počasi sta napredovala proti zahodu. Edina hrana, ki sta jo nosila s seboj, so bile zmrznjene rezine mesa. Nando je pričakoval, da bosta s prvega vrha, na katerega sta plezala, uzrla zelene doline v Čilu, toda vse naokrog ni bilo drugega kot zasnežene gore. Začutila sta smrt. Toda Roberto je dejal: »Če je že tako, umriva med potjo proti zahodu.« Dolge dneve sta se vzpenjala po strmih pobočjih, se spotikala in padala, gazila v visokem snegu do pasu. Zavetje sta iskala pod skalnimi policami. Bilo je nepopisno naporno, mraz se je spuščal do –30 stopinj. Končno sta se prebila tako nizko, da sta zagledala prva drevesa. Ko sta prišla do nekega potočka, sta naletela na zarjavel pokrov konzerve, nato na kup kravjakov. Znaki življenja! Preplavilo ju je novo upanje. Zjutraj 21. decembra sta na drugi strani reke zagledala tri moške, ki so sedeli ob ognju. Nando je zaklical proti njim, a ga niso razumeli. Možje so mu vrgli v papir zavit kamen in svinčnik. Napisal je, kdo sta in od kod sta prišla, ter vrgel nazaj. Pozneje istega dne jima je pastir na muli prinesel kruha in sira ter ju odvedel v svojo kočo, kjer ju je nahranil z obaro. Smehljal se je, ko je gledal, kako hlastno praznita krožnike. Ko sta se najedla, sta padla v posteljo in trdno zaspala.
Naslednji dan so prispeli gorski reševalci. Niso mogli verjeti, da sta prehodila približno 100 kilometrov po bržkone najtežjem terenu na svetu. V naslednjih dveh urah je Nando vodil dva helikopterja na kraj nesreče, kjer so naložili 14 presrečnih preživelih sotrpinov. V bolnišnici v Santiagu je padel v objem očetu in sestri Gracieli. Vsi so jokali. Ko jima je povedal o materi in Suzy, se je oče skrušil.
Naslednjih nekaj mesecev je Nando prebil v brezskrbnih zabavah. Povsod so ga poznali, dekleta so ga obletavala. Ker je imel od nekdaj rad avtomobile, se je vpisal v najboljšo angleško avtošolo in postal profesionalni voznik. Dirkanju se je odpovedal po poroki 1979. Ima dve odrasli hčeri. Z ženo Veronique, ki je tv-voditeljica, pripravljata kup oddaj: o potovanjih, avtomobilskih dirkah, aktualnih dogodkih in naravi. Nando zna ceniti življenje, ker je na vrhovih Andov gledal smrti v oči. Za svojo dolžnost čuti, da mora spodbujati ljudi, naj uživajo vsak trenutek.
Sedmega marca letos je znova obiskal kraj nesreče. Tokrat že enajstič, le da je prvič s seboj peljal ženo in hčerki Cecilio in Veronico, stari 21 in 24 let. Štiri ure so bili tam. Položili so cvetje na grobove preminulih. Hčerki sta hoteli videti kraj, kjer sta se pravzaprav rodili, kakor sami pravita, kajti če se Nando ne bi obdržal pri življenju, tudi njiju ne bi bilo na svetu. (M. G.)