Delo, Panorama - Nika Vistoropski: Chris Bonington alpinist, ki je kot prvi Britanec preplezal severno steno Eigerja in si s podvigi v Himalaji prislužil viteški naslov
Šesti mednarodni festival gorniškega filma Domžale gosti sira Chrisa Boningtona. Legendarni britanski alpinist bo je predaval kar dvakrat. Prvič pod naslovom Izbral sem plezanje, drugič z Brezmejnimi obzorji.
Njegovi začetki segajo v najstniška leta, podvigi pa se vrstijo še zdaj, čeprav se približuje 80. letu.
Človek z več kot presunljivim alpinističnim rezimejem je povsem naivno začel leta 1951 kot šestnajstletnik. Sin mame samohranilke je sicer odraščal v velikem mestu, a to še ne pomeni, da v izobilju. »Sicer mi je mama omogočila, da sem hodil v kakovostno privatno šolo, a le ona ve, kako je skupaj spraskala potreben denar. Čez počitnice me je vedno kam poslala, v naravo, na kmetije ... Zato sem imel v zgodnjih najstniških letih veliko priložnosti priti v stik s hribi, ki so me začeli nemudoma privlačiti. Moj ded je bil Nemec, ki je po upokojitvi živel na Irskem. Pri njem sem tako iz hiše v Dublinu lahko skozi okno videl gorovje Wicklow,« pove simpatični gospod, ki mu iz oči žarita radovednost in zafrkljivost. Kar odločil se je, da bo šel tja in se prepričal na lastne oči, kakšni so videti pristopi k hribom, za katerimi je oprezal iz daljave. Za družbo pri prvih podvigih, ki so sledili, mu je uspelo prepričati sošolca. »Moja mama je bila res krasna, pustila mi je, da grem. Niti malo ni bila posesivna. Tako sva se s prijateljem sredi zime odpravila v Snowdonio. Snega je bilo na tone, težko sva se prebijala. Nenadoma sva zagledala neke ljudi, ki so bili videti, kot da vedo, kaj delajo. Zato sva jim sledila. A ko je postalo pretežko tudi njim in so se umaknili, sva se umaknila tudi midva. Prijatelj Anton je šel naslednji dan peš v London in nikoli več ni šel v hribe,« pove s krohotom, »jaz pa sem postal od njih odvisen. Šel sem v neki pub v bližnjem kraju, slišal dva, kako govorita o plezanju – takrat sploh nisem vedel, da kaj takega obstaja – in se odločil, da moram to poskusiti tudi sam.
Izsledil sem družinskega prijatelja, ki je tu in tam plezal. Peljal me je do Harrison's Rocks južno od Londona. Na tistih stenah iz peščenjaka sem začel in takoj sem vedel, da sem v tem dober, da uživam, da imam za to tisti pravi občutek. Med velikonočnimi prazniki nama je uspelo najti še enega plezalca, ki pa ni bil kaj prida, zato sem kaj hitro začel kar sam plezati v vodstvu. Plezal sem vsake počitnice. Poleti sem štopal do Škotske in iskal ljudi, ki so kaj vedeli o plezanju. A, krasne dogodivščine ...«
Zreti smrti v obraz
In tako se je povsem mimogrede začela pisati zgodovina. Chris Bonington je bil prvi britanski plezalec, ki je premagal severno steno Eigerja. Nič kaj nedolžna reč niti danes, še manj pa takrat, leta 1962. Po drugi svetovni vojni se je v Angliji oblikovala nova generacija plezalcev in v družbeno razdeljeni državi so začeli plezati ambiciozni mladi fantje iz delavskega razreda, ki so začeli posnemati evropske plezalce. Možnosti za uspeh na Eigerju so bile minimalne, pove tudi Chris, a zgodilo se je! Vodil je tudi odpravo, ki je leta 1970 premagala notorično južno steno Anapurne, takrat verjetno največji himalajski podvig. In da, tudi Himalaja je bila takrat nekaj povsem drugega. Prvič se je tja napotil leta 1969, ko je bil še v vojski. V šestdesetih je čez Nepal vodila samo ena cesta, se spominja, in v Katmanduju je bil le en hotel. Ko se je z odpravo namenil do severne strani Annapurne II, se je pohod začel kar tam, v Katmanduju. Leta 1985, ko je šel z Norvežani na Mt. Everest – pri enainpetdesetih je stal na očaku sveta –, so zadnjič dovolili le eno odpravo na smer naenkrat. Danes je v baznem taboru tudi več kot tisoč ljudi. Prepričan je, da je imel neizmerno srečo, da je začel plezati v tistih časih.
Brutalni Ogre
Čeprav je prepričan, da ima vsak ekstremni plezalec, če pleza na veliki višini, izjemno srečo, da je živ – njemu se je kar nekajkrat zgodilo, da je morda tudi ne bi smel odnesti s celo kožo –, danes o svoji karakurumski »dogodivščini« (če ji je sploh dovoljeno tako reči) govori kot objektivni poročevalec. S soplezalcem Dougom Scottom sta šest dni v katastrofalnih razmerah sestopala s sedemtisočaka Ogreja v Pakistanu. Doug si je zlomil obe nogi, Chris rebra, brez hrane sta bila pet dni. Poleg tega je divjala brutalna snežna nevihta. Leta 2003 je na ta vrh stopil drugič, in to po kar dvajsetih poskusih!
Ko ga vprašam, kateri je tisti veliki trenutek njegovega plezalnega življenja, za hip pomolči in iz njega privreta preudarnost in pomirjenost s trenutkom, v katerem je. Brez razmišljanja, kaj bi lahko bilo. Čeprav danes ne more plezati na takšni ravni kot nekdaj, je še vedno srečen, da – pleza.
Obletnica Anapurne II
Na vprašanje, ali obstaja tisti eden »usodni« trenutek njegovega alpinističnega življenja, ki ga je močno zaznamoval, ne more odgovoriti. »Življenje je nenehen proces evolucije,« je prepričan. »Ko sem začel plezati in je vsa strogost druge svetovne vojne še močno odzvanjala, si nisem mogel predstavljati, da bi kdaj plezal v tujini. Moji horizonti na začetku niso bili kaj preveč široki. Želel sem si plezati v Angliji in morda največ to, da bi lahko plezal v vodstvu.« Danes je Chris priznan ne samo kot alpinist, temveč tudi kot raziskovalec, pisatelj in fotograf. Napisal je 17 knjig, gostoval v nepreglednem številu televizijskih oddaj, predava javnosti ter korporacijam povsod po svetu. Viteški naziv je za svoje uspehe v alpinizmu dobil leta 1996. Predlani se je s sinom Joejem odpravil na pot, da bi praznoval 50. obletnico svojega vzpona na Annapurno II. Pri »zabavi« sta se jima priključila tudi sin in vnuk Dicka Granta, s katerim se je Chris vzpenjal davno tega. V tem, za Chrisa nedvomno čustvenem potovanju so obiskali bazni tabor in prečili prelaz Tilicho, kjer je hodil tudi s šerpo They Tacheiem pred mnogimi desetletji. Lani se je odpravil na ekspedicijo v dolino Sorang v indijsko Himalajo ter splezal na Cero Tore v Čilu. Če mu bo vreme konec tedna naklonjeno, bo plezal tudi pri nas.
Nika Vistoropski