Slovenske novice, 21.10.06 - Matea Reba: Jezična Zofi
Slovenske novice, sobota, 21. oktobra 2006
ODPRIMO VRATA SMEHU
Ljubi moji!
Gora ni nora, nor je, kdor gre gor, pravi slovenski pregovor, ki se ga zelo vestno držim, moj stari pa ne. Mi je zadnjič, sredi kosila, prijavil, da gre na Triglav. "Ker se mi bo drugače ob tvoji kandidaturi in vsej predvolilni noriji še zmešalo!" je pojasnil. Če niste na tekočem – kandidiram za županjo Blatnega Dola. In moj stari, namesto da bi mi bil v oporo, kot Hillary svojemu Billu, jo bo popihal na najvišji vrh Slovenije! A kaj sem, reva, hotela, kot da mu pripravim nahrbtnik. Ko sem imela že vse pripravljeno, je od nekod privlekel še stekleničko. "V hribe se nikdar ne hodi brez ženskih energij!" mi je pojasnil. "In kaj je to?" me je zanimalo. "Slivovka!" pove. Tako, še pomahal je v slovo in že ga ni. Jaz sem se vrnila v svoje predvolilne obveznosti, on jo je mahnil med gamse. Vrnil se je čez dva dni, pričakovala sem, da bo privriskal, a ni bil kaj dosti boljše volje kot tedaj, ko je odšel. Nahrbtnik pa je še težji. "Spominčki," mi pojasni in privleče na plan – kup kamenja! Pobaram ga, kako je bilo. "Zofi moja, povem ti, da je konec!" je rekel žalostno. "Česa?" "Vsega. Ta presneta civilizacija in volitve so se zavlekle do vrha Triglava!" je bil žalosten. In mi je pripovedoval, kako se mu je godilo. Najprej, preden se je podal v breg, se je ustavil na požirku v planinski koči pod vznožjem planin. "In ne boš verjela, vsi so govorili le o volitvah!" je razlagal. "Včasih smo kako rekli o vremenu, pa o poti, zdaj samo – kdo je boljši, Miha ali Pepe!" Razočaran je krenil naprej. "Pa je bilo vse slabše," mi je pravil. "Ko sem v mladih letih v hribih srečeval ljudi, smo se pozdravili, malo poklepetali. Zdaj pa jih je kar nekaj plulo mimo, s slušalkami na ušesih in so le pokimali v pozdrav!"
No, vsaj Triglav je tam, kjer je bil. In tako jo je, v miru božjem, počasi primahal do Kredarice. Naprej ni šlo, ker se je spustila megla, in tako se je odločil, da tu prenoči, zjutraj pa naskoči očaka. "Samo kakšnih deset nas je bilo v koči," mi pripoveduje. "No, sem se veselil, zvečer bomo kakšno rekli, se malo poveselili, zapeli, spili kak požirek slivovke!" A se je spet uštel. "Potegnil sem stekleničko na plan – vsakemu malo, pa je bila v hipu prazna. "Kar pijmo ga, bom potem še jaz prinesel svojo," je obljubljal planinec, ki je najbolj krepko nagnil, a je ostalo pri besedah. In pri prazni steklenici. Predlagal sem, da bi kakšno zapeli, a so me zavrnili, da je nocoj na sporedu nogometna tekma. In res, na polici, kjer je bila nekoč frajtonarica, sem zagledal ogromno televizijo," je bil žalosten moj stari. Razočaran jo je pobrisal spat, a spanca od nikoder. "Do pol tretje je tisti, ki mi je popil večino žganja, tako smrčal, da se je koča tresla. Potem sem ga prebudil in mu rekel, da je svoje odspal in da sem zdaj jaz na vrsti za smrčanje!" mi razlaga. Potem je malo vseeno odkinkal in zjutraj osvojil Triglav! A vseeno ni dobre volje. Kar sočustvujem z njim. "No, pred predvolilnimi napadi si pa le pobegnil!" mu rečem. "Niti ne! Naslednji dan sem za kočo stopil naravnost v kup gnojnice! Menda jo po koncu sezone iz greznice kar spustijo v naravo. Očitno lastniki koč jeseni poberejo le denar, ostalo pa pustijo tu. In sem se počutil kot doma, kjer to drug drugemu počnejo županski kandidati!" mi je povedal. Ne preostane mi nič drugega, kot da iz zaloge prinesem tisto kačjo slino, ki jo imam le za zdravila. "Evo, na tvoj uspeh!" mu natočim. Potem se domislim. "Pa pisal si nam kaj?" "O, seveda, kup razglednic. Po mojem sem jim pokupil vso zalogo. Pisal sem tebi, tvoji sestri Rozi, teti Zalki …" mi našteva. "Kaj pa sestrični Cvetki na Primorsko?" se spomnim velike ljubiteljice gora. "Njej ne," odkima moj stari. "Zakaj?" sem radovedna. "Ker bo pri nas volilni molk samo štiriindvajset ur, na Primorskem pri Cvetki pa traja že več kot dva meseca..."
Matea Reba