Iz Logarske doline, »čez predor« do Klemenče jame ter čez Škarje in Lučko Babo na Planjavo, nato pa na Kamniško sedlo in v dolino Kamniške Bistrice
Razmere: petek, 13. julija, dopoldan
Iz Logarske doline, »čez predor« do Klemenče jame in čez Škarje, Lučko Babo na Planjavo. Nato navzdol čez Sukalnik, na Kamniško sedlo in v dolino Kamniške Bistrice.
Včasih so Klemenčo jamo poimenovali tudi Spodnja jama, na zahodu proti Rjavčkemu vrhu pa je manj izrazit ostanek nekdanje ledeniške erozije, ki so ga poimenovali Zgornja jama. Danes so v tem delu našli domovanje svizci, katerih predirni opozorilni piski nas pozdravijo ob prihodu. Vendar so se že privadili na ljudi, ker po kratkem begu v svoja podzemna prebivališča kaj hitro znova pokukajo na plan.
Nekoč je pod mogočno severno steno Ojstrice, v zavetju macesnov, stal tudi v pločevino oblečen lesen bivak, ki pa danes ne služi več svojemu namenu. Nasledniki postaviteljev se pač ne morejo dogovoriti, kaj storiti, verjetno pa bi vsaj pločevino in peno lahko pospravili. Pri objektih, ki stojijo v naših gorah, se pojavlja vprašanje smiselnosti obstoja le-teh, če ta niso vpeta v okolje in če zanje ne skrbijo domačini. Prav lepo je poklepetati z oskrbnikom koče, domačinom, ki ve, v katerem okolju se nahaja in so mu kraji dodobra poznani. Nasvet, ki ti ga poda domačin, je upoštevanja vreden in trenutne razmere pridobijo drugačno vsebino. Zaslužek, ki ga ustvarijo domačini, ostane v kraju in življenje se lahko nemoteno odvija naprej.
Naprej čez Škarje se ti nehote naziv gore obrne v kakšno podobnost in se vprašaš, zakaj se ljudje tako spreminjamo s časom in novimi družbenimi razmerami. Včasih so mladce na alpinističnih odsekih ob kakšni nenamerni neumnosti vzgajali tudi na precej čuden način - s prepovedjo plezanja ali reševanja. Najbolj željni so kljub temu trdoglavo plezali na skrivaj. Kasneje so se zaradi takšnih zadev pričeli pojavljati prestopi v bolj popustljive odseke. Pametni pa so že prej izbrali takšne odseke, kjer so lahko sami odločali o svojem početju. Danes pa so razmere povsem drugačne. Najbolje, da zaradi svoje napake mečeš v en koš kar vse reševalce po vrsti. Enkrat bo pač potrebno doumeti, da pripadnost ali smisel početja prikažeš tudi odkrito na volitvah. Tako pa najprej glasuješ za nekoga, ki stvar zapelje v nekakšne- svoje okvirje, nato pa vžgeš po vseh. Sploh bi bilo pa zelo dobro, če bi najprej poravnali in razjasnili, kakšne napake- izključitve v preminuli organizaciji, ki so se dogajale v že odmaknjenem času. Nekatere posredno prizadete osebe so še na tem svetu in bi jim priznanje o storjeni napaki, ob tako spremenjenih razmerah in drugačnem načinu dela pomenilo zadoščenje, sinovom in vnukom pa drugačno spoznanje. Onim v grobu pa bi se odvalil kamen.
Misli lahko tudi odženeš in se prepustiš čudovitemu vremenu in visoki poti, ki se vije tik pod vrhovi in nad Debelim snegom do vrha Planjave. Srečevanje z ljudmi na poteh pokaže, da je uporaba čelad v visokogorju tudi pri nas postala skoraj normalna zadeva.
Ob sestopu nad Planjavskimi zelenicami se spodaj na meliščih in travah kažejo potke, ki nastajajo zaradi namernega spodbujanja obiskovanja brezpotij. Opisovalci se bodo tudi enkrat morali zavedeti, da je takšne poti potrebno zavarovati pred poškodbami, ki jih pretirani obisk hitro pokaže. Domačini so že vedeli, zakaj niso hoteli pokazati kakšnega prehoda.
Pogled iz Sukalnika navzdol proti Sedlu, proti »kači«, ki se vije v obliki poti, pokaže, koliko smo ljudje sposobni urediti pot, da ne bi rana, ki jo ustvarjamo s svojimi podplati, napredovala iz leta v leto. Od blizu lahko lepo vidimo, da erozija, ki ji tudi sami pomagamo dosega zdrsevanje poti približno tri metre na sto let. Gole skale v največjem obdobju planinske vegetacije so nema priča, kje so hodili prednamci.
Še pogled in sestop navzdol v nanovo preimenovano dolino za konec dopoldanskega izleta. Oskrbniki so bili kar prijazni, kljub temu, da jim v lonec ni kanilo kaj preveč naše nove valute. Nebo je za čuda samevalo, morda tudi zaradi 13. v mesecu pa še petka za povrh.
Lep pozdrav iz Podloma!
Boris Štupar