GRZS - Jani Bele: Pa ne spi pretrdno, kajti danes si dežurni ... - Bilo je 9. avgusta. ...
Ura se bliža deseti zvečer in veke mi kar same lezejo skupaj. Zjutraj sem se ob četrti uri po naporni nočni vožnji iz Splita pogreznil v nekajurni nemirni spanec, ki ga je večkrat zbudila misel : »Pa ne spi pretrdno, kajti danes si dežurni:« Ko se zbudim, se javim na Operativno komunikacijski center, potem pa začnem prelistavati časopise, ki so se nabrali med dopustom.
Dan mineva v lagodnem prekladanju po stanovanju in pospravljanju prtljage. Po obilni večerji in kozarčku vina se okoli desete odpravim proti spalnici z neizgovorjenimi besedami: »Pa lahko noč...,« ko me prekine brnenje telefona. Besede iz njega me v trenutku streznijo: »Aktivirajte vaše člane ... iskalna akcija....padalec... Šmarna gora...«.
Povežem se s policajem, ki vodi zadevo. Pove mi osnovne podatke in določiva mesto, kjer se bomo srečali – gostilna Bizeljčan v Šmartnem. Sledi obveščanje preko pagerjev, pošiljanje SMS spročil in kmalu mi telefon skoraj pregori od klicev reševalcev, ki se javljajo na akcijo.
Čez pol ure nas že 12 hiti proti hiši, kjer stanuje očividec. Pove nam, kje je videl padalca in kje je naenkrat izginil. Določimo trikotnik iskanja: severno pobočje Šmarne gore od Partizanske poti v območju poti proti Turkovemu znamenju. Razdelimo se v manjše skupine in začnemo prečesavati pobočje. Priznam, da se počutim nekam nelagodno. Z očmi slediš svetlobnemu stožcu svetilke, ki nekaj časa bega po tleh, potem pa po krošnjah in počutiš se prav srhljivo, ko vsak čas pričakuješ, da bo nad tabo zabingljal obešen padalec. Nočno tišino prekinjajo klici brez odgovora. Po dveh urah prekinemo iskanje. S tal je nemogoče videti, če je padalec obvisel na drevesu, kajti osvetljujemo lahko samo spodnje veje. Vrnemo se do zbirnega mesta. Policaj nas obvesti, da bo kmalu poletel helikopter, ki bo preiskal pobočje še iz zraka. Nič ne bo z odhodom domov.
Med čakanjem na helikopter premlevamo različne variante. S telefonom zbudim gostilničarja Miho s Šmarne gore, če je slučajno proti večeru opazil kakšnega padalca. Nič. Spomnimo se na možakarja, ki večkrat leta proti večeru. Nekako izbrskamo njegov naslov in policijska patrulja odide k njemu. Soseda jim pove, da ga že nekaj dni ni doma. Zopet nič.
Eno uro čakamo na prihod helikopterja. Ko prileti, začne najprej sistematično pregledovati pobočje s senzorjem za toploto. Nič. Potem ponovi iskanje z močnim reflektorjem. Nič. Akcija je končana. Če nas bodo potrebovali, nas pokličejo ponovno naslednji dan.
Ob štirih zjutraj padem v posteljo. Za kratek čas, kajti ponedeljek je.
Komaj se vsedem v pisarni za mizo, me pokliče prijatelj.
»Sem te zbudil? Saj si tudi ti celo noč letal po Šmarni gori? No, domačini spodaj že kar premlevajo, kaj naj bi bilo. Bojda je nekdo proti večeru napihnil balon, velik kot kombi, ki je pristal na eni smreki. ...«
Jani Bele, GRS Ljubljana