Boris Štupar 15.05.2010 19:29 3614 0

Iskanje kalcitov v kamnolomu Brezovica pri Kropi

Bojan Ambrožič: Erazem je med enim svojih prejšnjih raziskovanj kamnoloma v steni opazil ogromne kristale kalcita. A žal ni mogel do njih, ker so bili nedostopni visoko v »steni«. Zato sva se danes odpravila v kamnolom s skorajda vso alpinistično opremo, ki sva jo oba premogla.

Bila sva še prezgodnja. Kamnolom je še na polno obratoval in to ravno na tistem področju, kjer leži najdišče kalcitov.
Zato sva sklenila, da počakava, da delavci končajo svojo izmeno. Med tem sva našla nekaj kristalov pirita in pa zasiganih jam. Presenetila me je prijaznost delavcev, saj naju niso gledali postrani. Še celo več, nek delavec se je mimo pripeljal z rovkopačem in ponudil pomoč, da mi olajša delo in razbije nekaj kamnine s svojim močnim strojem.

Ob petih so delavci odšli in imela sva prosto pot do kalcitov. Skorajda. Ločil naju je le še spust po vrvi. Abzajl je res rutinska stvar, ki jo mora znati vsak alpinist. Vendar se je tu pojavilo vprašanje na čem sploh narediti sidrišče za pritrditev vrvi. Prav ničesar težkega in stabilnega ni bilo mogoče najti, razen velike lopate rovkopača. »Ok, ni druge izbire, pa bova izdelala sidrišče tu,« sva se odločila. Problem je bil samo to da je bila ta lopata od roba »stene« oddaljena kar dvajset metrov in je zmanjkalo še najmanj prav toliko vrvi za spust do dna. Na srečo sva imela vsak svojo 60 metrov dolgo vrv in sva lahko improvizirala. Prvo vrv sva uporabila, da sva sidrišče »pripeljala« do roba terase. Drugo pa potem za spust prek »stene«. Super, izšlo se je! Gemo na delo!
Končno sem se lahko spustil do kalcitnih lepotcev. Kar oči so mi zasijale, ko sem jih zagledal. Še nikoli nisem našel tako velikih kristalov. Prej sem kaj takega videl le na raznih sejmih in razstavah mineralov. Sedaj verjamem, da seda kaj takega zares še najti. Bil je še ravno zadnji čas, kajti znalo bi se zgoditi, da bi delavci že v naslednjih nekaj dneh ta čuda narave zmleli v navaden pesek. Med tem, ko se spuščam, na nižji etaži minirajo. Vendar dobim zagotovilo, da sem dovolj varno daleč. Vseeno me med vsakim pokom strese na vrvi.
Med izbijanjem sem pazil, da sem dobil ven cele kristale. Najtežje pa je bilo tudi 10 kg težke skale nepoškodovane spraviti na dno. Če bi jih kar vrgel bi se kristali zdrobili in še huje - skale bi padle na vrv (na kateri visim) in jo lahko močno poškodovale.
Še nekaj šerpanja proti avtu in kalciti so bili varno spravljeni v avtomobilskem prtljažniku, ki sedaj zaradi teže leži mnogo bližje cestni podlagi.