Vodnik po rapalski meji – Predgovor ... Beseda k etapni delitvi projekta: Rapalska meja

Vodnik po rapalski meji

Steze slovenskega spomina

Predgovor

Vodniki po poteh običajno nimajo daljših »literarnih« predgovorov. Ker pa je to vodnik, ki naj ne bi kazal le smeri našega pohoda, ampak se hkrati dotaknil tudi zgodovinskega spomina in domoljubnega čuta, dajem k uvodu nekaj misli.

Rapalska meja je bila spočeta po prvi svetovni vojni, s sporazumom med Kraljevino Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev v Rapalu, (Rapallo, italijansko turistično mestece), 12. novembra 1920. Kravje kupčije treh »velikih« (Anglije, Francije in Rusije) z »zvesto« rimsko gospo, so bile dogovorjene že pet let prej v Londonu. Neverjetno se zdi, s kakšno lahkoto so se štirje »kulturni« narodi dogovorili o usodi tujih ozemelj in narodov. Skrivaj dogovorjeno mejo so »junaki« iz Piave zasedli takoj po končani vojni; še več, razpadla Avstrija ni več branila mej in Italijani so nebranjeno prikorakali celo do Vrhnike, kjer jih je srbski oficir Švabič, ki se je z vojaki vračal iz avstrijskega ujetništva, končno le vprašal, kam so namenjeni.

Moja mama, rojena 1923. leta v Osojnici pri Žireh, se je praktično rodila na sami meji. Hiša, ki je bila le za streljaj razmejena v korist Italije, ni prinesla daljšega zadovoljstva. V družini, kjer sem 20 let pozneje začel odraščati, niso veliko govorili o tem; če pa, je bilo govora le o meji, meji kot taki. Kot otrok, že nekaj let po drugi vojni, tudi nisem znal umestiti podatkov, za kakšno mejo je pravzaprav kdaj šlo. Slišal sem odlomke zgodbic, ki sem jih šele kasneje začel razumevati.

Vsem zgodbicam pa je bil skupni imenovalec neprilagojen značaj mojega starega očeta. Bil je mesar in birt in, kot že rečeno, na sami meji, kar menda sploh ni bilo slabo. Slabo pa je bilo, ker je dvema financarjema z rokama preveč nazorno razložil svoje stališče. . Hoteli so namreč postaviti mejno kolibo ob hiši, na solatnem vrtu stare mame. Ker tudi volilne kroglice niso padle na pravo mesto, je lažje sledil zapor v Idriji, od tu pa pobeg čez mejo v Kraljevino SHS (Žiri in kasneje v Rovte).

Morala trdih pesti: hiša in premoženje je bilo zaplenjeno, stara mama pa je smela vzeti le enega konja in » lojtrn« voz, naložiti nanj kar je lahko, pobrati otroke in zapustiti »novo domovino«. Tako je bilo vse za zmeraj izgubljeno; tudi zato, ker svojega pogleda na vsakokratno aktualno oblast ded tudi kasneje ni spremenil.

S tem v zvezi naj omenim, da sem kot otrok poznal le žirovski in rovtarski okoliš, od širšega sveta pa le Miklošičevo 9 v Ljubljani. Tam je bil namreč »arest« in včasih me je mama vzela s seboj, ko je očetu nesla paket. Pomagalo pa ni; v nasprotju z mnenjem oblasti je hotel ostati pri svojem poklicu. Kadar so ga izpustili je med potjo domov nabavil živino in v nedeljo je bila zopet »odprta« mesnica. Po vino, s konjsko vprego, pa sem kdaj pa kdaj šel z njim v Vipavo. Tudi na teh poteh so se risale zgodbe o meji. In v tem vzdušju vse do njegove smrti.
Toliko o vzrokih in načinu mojega zgodnjega srečanju z rapalsko mejo.

Kot gornik in jamar sem se tudi kasneje večkrat srečal s posledicami te meje. Poznal sem nekaj vojaških objektov in se čudil njihovi drzni zidavi in dolgim podzemnim prostorom, kot so na Javornikih, Planinski koliševki, na Planinski gori in Zagori, na Treh kraljih, Žirovskem vrhu, Breznici, pa tja bohinjskih gora - da ne naštevam naprej, ker jih je za celo stran. Za več kot ogled pa mi tedaj ni šlo.

Ob nekem družinskem prazniku in obujanju starih zadev pa se mi je zazdelo, da gre pri tej meji za nekaj več, za svojevrsten spomenik. Hkrati pa sem vedel, da mejna pot tudi iz planinskega vidika poteka po izjemno zanimivih krajih in ima ob tem še posebno domoljubno razsežnost.

Rečeno, storjeno. Z ženo sva pritegnila starejše člane rovtarsko - žirovske žlahte, ki je poznala domač teren (od Sovodenj do Hotedršice) in si grobo označila celoten potek meje. Potem pa se je začelo spoznavanje od konfina do čipa, od mejnika do kamna, kot razmejitvenim znakom rečejo ljudje ob tej meji.

Ko sem ob neki priliki svoje početje omenil zgodovinarju dr Nečaku (kot jamarja me je že pred tem povabil na spust v bunkerje - Žirovski in Goli vrh) mi je za vzpodbudo priskrbel še izvod Rapalske pogodbe, ki je pisni dokument antantske sramote in laškega beračenja.

Zadeva pa se je kmalu pokazala bolj zahtevna, kot sem sprva mislil in tekla bolj počasi kot sem si želel. In leta so se kar nabirala. Prijatelji, ki so se kdaj pa kdaj pridružili mojemu iskanju mejnikov, so me opominjali na moje »mečkanje«. Vendar, povsem preprosto ni šlo in ne gre. Vsi letni časi niso primerni za »gobarjenje« mejnih kamnov, ker je njihova dobra vidnost le zgodaj spomladi in pozno jeseni.

Poseben problem pa so seveda odseki, na katerih so obmejni »domačini« hote ali pa zaradi gozdnih ter poljskih del mejnike razbili, poškodovali, podrli, zasuli ali odpeljali. Nekaj so jih z miniranjem vrgli v zrak, nekaj so jih odnesli »spomeničarji«, nekaj so jih vzidali v temelje greznic ali vogale hiš. V takih primerih se je zgodba iskanja za tisti dan, za več dni ali celo za tisto letno obdobje končalo. Potrebno je bilo najti gozdarje, lovce ali lastnike parcel, da so se nitke povezale. Hotel sem namreč mejno črto prehoditi »čez drn in strn«; tam, kjer je dejansko potekala, postavljene mejnike pa sem si beležil in jim z GPS določal pozicije (glej prilogo).

Mejo sem moral prehodil večkrat. »Spominska pot« seveda ni povsod smiselna po sami črti. Ta namreč pogosto poteka preko grap in danes že zaraščenih in neprehodnih terenih. Označevanje in orientacija bi bila preveč zapletena. Zato je bilo na takih mestih potrebno najti stare poti, kolovoze, drče in vlake, ki najbližje obhodijo mejno črto.

Pot nudi tudi več kot le pohod po lepi domovini. Kraji so polni spomenikov časa in zares velja »zaviti« tudi malo levo in desno in si hkrati ogledati spremljajoče posledice mejne razdelitve slovenskega prostora. Gre za Alpski zid, vojaške utrdbe neverjetnih razsežnosti, ki jih je gradila Italija in Rupnikovo linijo, na drugi »naši« strani, kot odgovor na grožnjo. Seveda pa bomo na »meji« srečali tudi celo vrsto drugih zgodovinskih in naravnih zanimivosti in lepot.

Pot po rapalski meji sem si zamislil kot »Steze slovenskega spomina«. Opominja naj na duhovno bedo »velikih«, ki so posledično verjetno za vedno amputirali del slovenske biti, ki je bila pred tem - sicer pod Avstrijo- vendarle celovito zaokrožena.

Meja je bila in je v veliki meri še, označena z mejnimi kamni. Razdeljena je na sektorje. Sektorje označujejo kvadratni, meter ali več visoki kamni z zaporedno arabsko številko sektorja, letnico 1920, s črki »I« in »J«, na vrhu pa je vrisana linija predhodnega in naslednjega mejnika in smer sever. Vmesni manjši mejniki, visoki 40 do 60 cm, si sledijo po večini na približno 50 ali 100 m, s podobnimi oznakami zgoraj in zaporednimi rimskimi številkami. Pri iskanju mejnikov sem se trudil biti natančen in nenajdeni mejniki so mi vzeli neskončno časa. Upam, da je zabeleženo kar je na terenu, vsak morebitni dodatek k popisu priloženem zadaj, pa mi bo v veselje.

Po Rapalski pogodbi je meja v grobem potekala od tromeje na Peči čez Ponce na Jalovec, po razvodju med Sočo in Savo mimo Vršiča in Razorja na Luknjo in Triglav (vrh je izjemoma ostal Kraljevini SHS). S Triglava se je nadaljevala v velikem loku Komne i bohinjskega gorovja po grebenih Špičja na Lanževico in od tu na (Tolminski) Kuk preko Vogla, Rodice, Črne prsti proti Možicu. Tu se obrne na jug k Poreznu. Od tu naprej velja omeniti (podrejenost Jugoslavije) da meja praviloma ni potekala po vrhovih hribov, pač pa po vzhodnih pobočjih (sulle falde orientali – istočnim padinama). Tako so vrhovi praviloma ostali na italijanski strani.

S Porezna je šla meja mimo Črnega vrha proti Blegošu, od tu pa mimo Bevkovega vrha po hribovju levega brega Sore do Breznice. V Osojnici preseka cestno povezavo Žirov z Idrijo, ker je šla naprej mimo Zavratca in Hotedršice na Planinsko polje in na vzhodna pobočja Javornikov in Snežnika proti Reki.

Za adrenalinsko vzpodbudo pohodnikom na kratko omenimo še italijanski predlog za njihovo vzhodno mejo, ki pa (tudi zaradi slovenskih izseljencev v Ameriki) ni bil sprejet. Po tem predlogu naj bi meja potekala v črti od Ljubelja do Radovljice na Blegoš, dalje po Poljanski dolini in do Logatca, od tu pa po vmesnem gričevju na Bloke in naprej na hrib Trstenik (1240 m,vzhodno od Klane) in Reko.

Zaradi mnogih zanimivosti, ki pa sem jih spoznal šele kasneje, moram reči, da mi je žal, da se tega nisem lotil dosti prej in bolj načrtno. Ljudi ustreznih starosti, ki so mejo in zgodbe o njej neposredno poznali, skoraj ni več. Žal tudi ni več nekaterih, s katerimi sem bil dogovorjen, da napišejo nekaj zanimivih prigod, ki bi jih lahko kot »strici so mi povedali« dal v prilogo tega vodnika. Tako bi se ohranil tudi svojevrstni značaj mejašev, navihane »lumparije«, nevarni podvigi in tudi tragedije .

K sreči je danes o tem času in krajih že napisanih nekaj izjemnih del, ki so očistili ta del spomina. Knjigo Ob stari meji, Tomaža Pavšiča, Rupnikova linija in Alpski zid, Aleksandra Jankoviča - Potočnika in Dediščina rapalske meje, Mihe Nagliča nas izjemno bogatijo. Škoda, da zgodovinska stroka ni rekla skoraj nič.

K sklepu pa še opravičilo.

Kamen, ki opredeljuje življenjski prostor nekega naroda ni le mejnik, je najmanj tudi pomnik nekega časa. Kadar pa gre za kamen, ki zareže v bit nekega naroda, to ni več kamen mejnik, je Spomenik – ne glede, kakšna je njegova vloga v prihodnje. Zato menim, da so ti kamni Spomenik Naroda. In s tem je ravnati spoštljivo – zaradi nas in prihodnjih rodov. Mi pa smo grdo ravnali s temi spomeniki. Če lahko razumemo evforijo po vojni, ko je tem kamnom odvzeto želo ločitve, pa je težje razumeti barbarizem, ko je že čas premisleka. Dostojno je posegati v Narodov Spomenik le v smislu čiščenja in obnavljanja. Tudi ljubiteljstvo je »macola«. Kaj bo vnukom kamen, ki »krasi« vrt ali vikendico in vsakomur vpije »sem so me ukradli«. Če pa ga bodo vnuki vnukov srečali na sprehodu po gozdni poti, pa jih bo ta isti kamen napolni z veličino spomina.

In zakaj opravičilo? Med tem, ko so v velikem delu mejniki že najdeni, prešteti in satelitsko zabeleženi še vedno izginevajo. Zato se vračam na že izdelane sektorje in jih (nedopustno - a zavestno) z barvo označujem v veri, da bom s tem opomnil zbiratelje, da so evidentirani, da je znana njihova sektorska in zaporedna številka in mesto postavitve.

Beseda k etapni delitvi projekta: Rapalska meja

Vse kaže, da bo trajalo predolgo, da bi mogel predstaviti celotno pot Rapalske meje v eni knjižici - vodniku. Nimam pravih vzvodov za olajšanje in pridobitev ustrezne dokumentacije, ki bi omogočila hitrejše napredovanje. Pa tudi stroški so precejšnji in iskanje rabi svoj čas. Zato sem se odločil, da že izdelane predele poti porazdelim na smiselne dnevne pohode, jo označim in tako »dam« v uporabo to, kar je gotovo. Morda pride s tem tudi kak odziv in pomoč.

Ne samo spominski, tudi lepi kraji so in vredni ogledov in pohoda.
Več vzrokov je, da je prvi tak del poti začet v Osojnici, čeprav je nekje na sredi mejne trase. Upam, da bo v kratkem lahko predstavljen drugi zvezek z opisom naprej proti jugu do Zelš in na Javornike ter proti severu, mimo Breznice do Bevkovega vrha na Blegoš in naprej proti Poreznu. Nekateri težji tereni pa so še v »delu«.

Tu se želim tudi zahvaliti vsem naključnim ljudem, ki so mi na poteh pomagali s podatki in nasveti. Kmetom, ki so pomagali in dobrohotno prenašali moje »tacanje« po njivah in travnikih iščoč mejnike in seveda znancem in prijateljem, ki so se kdaj udeležili pohodnega iskanja. Posebej velja omeniti družino Žorž, ki je z mano in ženo pogosto tako »gobarila« - ker jim je gobarjenje tudi sicer blizu.
Vsem želim prijetne pohode po teh stezah in zanimive pogovore z ljudmi ob nekdanji meji.