Nedelo, Zapelji me - Grega Kališnik: Nogo da dol pa gre gor
Ivan ni nekaj posebnega, ker se piše Gindiciosi, no, naj roko dvigne tista, ki je že velikokrat slišala za ta priimek. Pa bi bila že vijuga, kako je prišel do njega, vredna nekaj vrstic. Ivan, 73 let je star, živi v ljubljanskih Fužinah, nikakor nima občutka, da je kakorkoli poseben. Pa vendar, poskusim.
Bil je dan sv. Petra in Pavla, 29. junij 1942, ki ga bo Gindiciosi za vekomaj s seboj nosil. Bila je vojna, »rojstna Iška vas je bila požgana, družina je živela v bližnjem Kotu«, otroci so se šli svoje vragolije, Ivan je našel ročno bombo, paradajzarico, padla mu je iz rok: »Na levi nogi mi je kožo postrgalo do členka, a se je vse zastrupilo, po nekaj dneh so mi jo odrezali.« Nad kolenom, pa ob dva prsta desne roke je bil. Desetega julija je imel, eden šestih otrok v družini, četrti rojstni dan. Pa se, brez noge, »kot otrok nisem čutil hendikepiranega, mama mi je govorila, da sem finfk, spreten«, počel je vse, kar drugi, po svoje, včasih še več. Kolo je vozil, pa jahal, »me je nekoč, privezanega na konja, obrnilo, z glavo sem visel navzdol«, konj mu je v prestrašenem diru nos razbil, ko je skočil čez jarek, se je jermen strgal, Ivan pa je odrešen telebnil po tleh.
Fantič je najprej hodil z običajnimi berglami, nato s podpazdušnimi, nato je dobil gusarsko protezo, bilo je leta 1949, osem let pozneje normalno umetno nogo. Zaposlen je bil v Rogu in Astri, v prvem je delal vse, v drugi v elektronskem centru. Pet let se je iz Iške vasi v Ljubljano vozil s kolesom. In nazaj. Živel je običajno življenje, hišo zidal, ko se je zaposlil, je začel plavati, tudi tekmovati.
Ko izve, da gre!
Leta 1984, z zbitimi štirimi križi, je začel hoditi v hribe. Zakaj tako pozno? »Ker nisem vedel, da gre!« Sosedje v Fužinah, kjer Ivan živi s partnerko, verjetno niti ne opazijo, da nima noge, morda, da malo šepa. Večino časa živi s protezo, keglja, balina, strelja z zračnim, nekoč malokalibrskim orožjem. A s hribi je drugače: »Krn odrezane noge je premajhen, v protezi pleše, ni opore, zato je treba umetno nogo sneti in poprijeti za bergle.« Nič lažje od običajnih, ročaja ima prilagojena, sploščena, pa na konici ni gume, bi se po eni, dveh turah izrabila, pa še drsi. Namestil si je posebne jeklene konične nastavke, za najino pot mu jih je »šlosar specialno nabrusil«. O poti pozneje. O aluminijastih berglah še, da so najtežje železne objemke za roke, rad bi lažje, ne vem, morda karbonske opornice. Obstajajo? Bi se dale narediti?
»Moja prva pot je bila na Lisco, kmalu zatem na Kamniško sedlo, vse me je bolelo, roke ožuljene do mehurjev.« A ni obupal, »rad se ukvarjam s športom, a v hribih sem doma«. Ves čas me popravlja, če pretiravam z njegovo drugačnostjo, na vprašanje, v čem se njegovo življenje razlikuje od neinvalidovega, pove: »Jaz se dobro počutim, pa saj ne vem, kako je, če imaš obe nogi.« Bo držalo.
Da ne bi kdo, posmehovaje se, razmišljal, kako Ivan hodi na Rožnik, Golovec, za vrhunec na Šmarno, na sebi prilagojene vzpetinice. Nak, prečesal je slovensko planinsko transverzalo, šla sva se igrico, jaz sem navrgel ime gore, on je odvrnil: »Bil!« Grintovec, Kočna, Skuta, Turska gora po žlebu, a ne po jeklenicah, ampak po šodru, en korak navzgor, metri oddrsavanja dol, težko je bilo, pa Karavanke, pa Julijci, tudi Zahodni, italijanski, najnatančnejši udarec po glavici žebljice pa je gotovo alpinistični vzpon po Slovenski smeri v severni steni Triglava leta 1989. Z legendarnimi gorniki za družbo. Ivan: »Najteže mi je v stenah, tudi na zajlah, kam z berglami, ko potrebujem obe prosti roki.« No, ponavadi v visokogorju pač ni sam.
Je bila kdaj nesreča? »Padajo drugi, jaz pa ne.« Nekoč se mu je na Primorskem bergla udrla, »sem naredil kozolec nazaj, hujšega ni bilo«.
Posebej doma ne trenira, ne dviguje uteži, »sklec se mi ne ljubi«, vsak dan malo potelovadi, štirikrat na teden je aktiven v društvu civilnih invalidov vojne, športa, če je mogoče, gre dvakrat na teden na Debni vrh nad Zalogom, ob vikendih pa, kam drugam, v hribe. Z litostrojsko skupino, »kjer sem maskota«.
Kaj moč, tehnika!
Brez gibanja ne bi šlo, pravi, pa takole mi odgovori na zastavljeno dilemo: »Bliže invalidnosti sem s protezo, brez bergel …« kot z njimi, brez umetnega podaljška – in s takšnim, neinvalidnim Ivanom sva se srečala na Tacenskem, da preskusiva, o čem bosta beseda in švic tekla in pozneje zapis. Seveda sem pričakoval, da jo bova udarila čez Peske, pa me je Gindiciosi zafrknil z Mazijevo, čez Grmado. Sem zazijal, ampak, on že ve. In izbrala sva si dan, res, za vola ubit, dan po nagravžnem deževju, uro po raztreščenju zadnjih kapljic sva se že preoblačila blizu gnijoče Kardeljeve vile. Doslej sem mislil, zavidajoč lastniku na svoje oči, da je imel vilo le Kraigher (kateri že?), no, očitno je bil tudi Kardelj kerlc, oba sta si domeka gotovo krvavo prislužila. No, me je že zaneslo, stoječega na dveh nogah.
Greva, Ivan spredaj, takoj mi, pa ne v izgovor, pove, da ga je zdravje nekaj matralo, pa da v hribih ni bil slabo leto, na Šmarni še nekaj več. Nekoč pa, oh, ogromnokrat, nekega leta 260-krat, vsi ga poznajo: »A Ivan, tisti z eno nogo …«
Po nekaj minutah me je že tiščalo, da bi mu čestital, pa mu nisem, saj veste, zakaj bi mu, saj je vse normalno. Le omenil sem mu, kako grozno močan mora biti v rokah, pa mi je razložil, da bistvo ni v moči, ampak tehniki hoje. In če je pred najinim vzponom berglaste konice zbrusil, je hribolazniško tehniko z leti izpilil do tančin. Res, izbrala sva dan, megla do kolen (od zgoraj, kajne), skale sluzave, spužvaste, po tleh blato, kaj blato, drek. Se hitro ujameva, da če je drek, ne moreš reči kakec. Ampak okrogli nastavki, ni mi šlo v betico, kako gre čez skale, so se brezhibno zajedali v tla. On v svojem ritmu, jaz plešoč malo pred, malo za njim, fotkam, se oziram za sapo. Da Ivan ravno ne spi, je izdajala le kapljica, ki se je ustavila na konici njegovega nosu, ko je strmoglavila, se je priplazila druga. Da ne naštevam.
Strmina, zdrsljivost, skalni skoki, ni nama bilo mar, bila sva utečen trinog, na vrhu Grmade sva vase vrgla banano, se spustila proti sedlu in se zagnala še v iztečno strmal proti načrtovanki. Megla je bila tako prijazna, da naju ni zapustila niti na vrhu. Tik pod njim je Ivan še za srečo pozvončkljal, in ko sem bil že prepričan, da ne moreva uiti mlekobnemu objemu, se je za nekdanjim zmajarskim vzletiščem naredila luknja, skozi katero sva uzrla kanec Ljubljane. Le za minuto, nato so se kosmi spet sprijeli.
Svojepotnik
Po čaju, sam sem se nabasal s štrudlom, sem vsaj navzdolno upal na prijetnejšo, zložnejšo pot. Ivan je predlagal čez Kuhinjo. Ja, no, na Šmarni gori sem bil morda 50-krat, 70-krat, čez Kuhinjo le enkrat, se mi je priskutila – očitno ne za vedno, nisva debatirala, Ivan mi je še eno zakuhal.
Če me je navzgor najbolj begalo, kako se bo sohodec lotil skalnih stopnic, kako se bo oprl visoko pred seboj, me je proti nižavi bolj skrbel bergelni oprijem. Brez potrebe, skrbelo me je lahko le zase. Ivan je šel neslišno, pa saj mu je treba verjeti: »Če imaš dobre bergle in dober čevelj, stopiš kot slon!« Sem ter tja, ob zaribanejšem detajlu, mu nisem do pičice sledil, razumel me je in zakoličil: »Jaz grem svoja pota.«
Na katerih ga kakšen kamenček le zažuli, prizna: »Edino preden grem na morju prvič v vodo, vsem na očeh, sem na začetku nesproščen. Ko sem v vodi, je vse v redu.«
Ivan Gindiciosi, pove mi še to, kako je bil njegov ded, s Tržaškega, Vicozi po priimku, pa so na Igu pomodrovali, da tako italijansko se pa ne sme slišati, in so očeta Vicozija poslovenili. Miselno delo so, se strinjamo, opravili, kot se reče.
Brez kakršnegakoli bohotenja, na drugem bregu milovanja, bi si v dnevnik, ako bi ga pisal, tistega dne naznačil: »Z Ivanom na Šmarni gori po Mazijevi. On ima eno nogo, jaz dve. On dve bergli, jaz dve palici. Brez posebnosti, fino sva jo rezala. Bil je grd dan.« Zadnji stavek bi prečrtal in dopisal. »Bil je bogat dan.«
Ivan je šel svojo pot, od nesreče bo kmalu 70 let. A nekje vmes mi je namignil: »Saj zaradi invalidnosti ni bilo hudega, drugače, drugače je bilo v življenju težko ...«
Grega Kališnik