Med Grintovci: Smrt je del našega življenja
| Nekateri vidijo v njej uresničitev načela, da smo ljudje vsaj v smrti enaki. Pa vendar tudi tu nismo vsi enaki. Vsaj nam živim se tako dozdeva. O nekaterih nas obveščajo dneve in tedne, o drugih ne izvemo nič. Pa to ne pomeni, da se nas medijsko razvpite bolj dotaknejo kot tiste manj pomembne …
v spomin Klemenu Mikliču
Ivo Nemec, 5. julij 2010
|
Kotliška grapa - 18. julij 2009
Jutro. Klic. Nekdo je ostal v »grapi«. Zaprosil je za pomoč, ker mu je zmanjkalo opreme in se ne more sam rešiti iz »grape«.
Pogledam skozi okno. Gore so zavite v prežečo črnino deževnih in nevihtnih oblakov, toda trenutno še ne dežuje. Pohiteti bo treba. Nekaj klicev, toda izgovori in opravičila se vrstijo … Ni časa, še dva klica, kjer ne bo »čejev« in »zakajev«. Kmalu se s Klemenom peljeva in po poti pobereva še Borisa. Avto ostane na koncu ceste, mi pa primerno otovorjeni krenemo v strmino. Po parih serpentinah se že začnejo odpirati nebeške zapornice.
Pod balvanom najdemo nekaj zavetja, kjer si nadenemo plezalne pasove in pripravimo potrebno opremo. Nekajkrat pošteno zagrmi, dež pa neusmiljeno … Telefonske povezave nam kljub trudu ni uspelo vzpostaviti. Raztepemo se na rob »grape« in kličemo vanjo. Pomikamo se navzgor in čez nekaj časa le zaslišimo slaboten klic. Določimo vpadnico, pripravimo sidrišče in spust v grapo se prične. Preden prečim grapico, po kateri veselo curlja potoček, se izteče vrv. Podaljšamo jo z novo in nadaljuje se spust do »grape«.
Ko sem prišel do tebe, Ivo, so ti oči žarele od sreče in hvaležnosti. Privezal sem te na vrv in uideva iz »bobneče« grape.
Prvi najzahtevnejši metri vzpona so ti povzročali največ težav. Vrv, ki so jo vlekle sigurne roke, je bila tista, s pomočjo katere si uspel premagati te težave. Kmalu sva pri grapici, po kateri je prej tekel potoček. Ob spustu ga je bilo do vrha čevljev, ko pa sedaj zabredeva vanj, ga je do kolen. Čakala pa naju je še strmina do sidrišča.
Umaknili smo se na varno, pospravili odvečno opremo in klub ugotovitvi, da nihče nima nič več suhega, varno in previdno sestopili v dolino.
Ivo, srečala sva se samo trikrat. Dvakrat sva se razšla z radostjo v srcu. Tretje srečanje ob Klemenovem slovesu pa je bilo, žal, samo kratek pozdrav s solzami v očeh.
Tako kot je to danes …
Genadij Štupar - Kamnik, 19. april 2013
Foto: Boris Štupar
|
Blagoslov gora
Hodil sem počasi skozi septembrski gozd. Med vejami je trepetalo modrikasto sivo nebo. Tik nad obzorjem je plaval podolgovat oblak, podoben preprosti, beli krsti. Zdrkaval je vedno nižje, kakor velika rakev, ki jo spuščajo potihem in počasi nevidni pogrebci v neznan grob za oddaljenimi, čadasto modrimi gorami ...
Janez Gregorin
|