Helena Plahuta 03.10.2013 23:29 2609 0

Iz megle na sonce

Silvo Baznik: Današnji gorski sprehod pričnem na koncu Mojstrane in v začetku doline Vrat. Že prvi koraki kažejo na veliko strmino, ki le narašča in ne popušča.

Kmalu me preseneti pisk gamsa in glej ga lepotca v črnobelem kožuhu. Počasi snamem nahrtnik in poiščem fotoaparat. Še preden lahko fotografiram, gams potolče s parkelni, skoči po strmini in že ga ni več na vidiku.

Strmina me ogreje in jopič roma v nahrbtnik a kmalu sem v objemu megle in tako prispem do vrat Vrtaške planine. Hodim mimo tovorne žičnice in po nekaj sto korakih prispem na planšarijo. Tu se markacije zgube. Lepo bi bilo, če bi kakšno dodali in tudi smerna tabla ne bi bila odveč. Nad planino je polno poti tako od govedi kot gamsov a le katera je tista ta prava. Megla moti pogled. Pogledam na zemljevid, določim smer in počasi stopam višje in višje. Za vsak slučaj naredim nekaj možicev, ki bodo prav prišli pri povratku in z nekaj sreče pridem na Vrtaški vrh, 1898 m visoko. Razgleda nobenega, le megla se plazi okoli. Poti ni videti a malce nižje najdem potko, ki me pripelje na Njivice. Tudi tu naredim nekaj možicev saj poti ni več videti in nadaljujem naprej. Zopet najdem stezico in sem ter tja celo markacijo a le te so zelo redke. Sem že zelo visoko in megla se malce tanjša, tako da ugledam tudi kanček modrega neba. Macesni so oviti v belo ivje in cvetja skoraj ni. Na misel mi pride pesem: ... snoč pa daqv je slanca padla na zelene travnike, je vse rožce pomorila, vse prelepe rožice ... Ja, ni daleč od resnice, le sem ter tja kakšna rožca še cveti a pod goro najdem še v zavetju resasti sviščevec. Dosežem sedelce med Votlim slemenom in Slemenom (Vrtaško sleme) in sem na soncu. Zagledam Kukovo špico in Špik, ki molita svoja vrhova iz megle.

Pohitim na vrh Slemena in se prepustim toplini sončnih žarkov. Kako prija toplo sonce po večurni hoji skozi meglo. Vpišem se v vpisno knjigo, naredim kopico fotografij in občudujem naše prekrasne Julijce. Daleč v daljavi nad meglenim morjem štrlijo vrhovi avstrijskih in slovenskih gora. Pod menoj pa le bela preproga, ki ne dovoli pogleda v doline. Tako sedim in v tihoti dneva mi minevajo minute. Grem še na Votlo Sleme dokler ga ne zakrije megla, si pravim, in se odpravim. Srečam prva pohodnika. Pozdrav in nekaj besed ter vsak na svoj vrh. Na Votlem Slemenu še nekaj sonca a kmalu pride megla in treba je nazaj.

Zopet stopam v meglo po skromni potki in nižje nad Njivicami najdem možice, ki sem jih zjutraj postavil. Še enkrat navzgor, proti Vrtaškemu vrhu. Tokrat ni preveč megle na vrhu in naredim nekaj fotografij, nato pa navzdol. Tik nad planino stopim iz megle in zagledam lepe mušnice in zadnje cvetove osata. Kratek postanek za okrepčilo pri planšarski bajti. Sledi hoja po strmem pobočju in gozdu v dolino, od koder se odpeljem proti domu.