Dejan Ogrinec: ... sprejeli odločitev, da se gredo »tudi bitko advokatov«, če bo treba... - Piolet d’Or
Zlati cepin 2006 v živo in kje smo mi
Zgodil se je že petnajsti Piolet d’Or je zapisal že Jaka, in minil je brez pretresov ali škandalov, če odmislimo odprto tožbo s strani Cesare Maestrija (in njegovega advokata). Kdo je že Maestri? Junak in antijunak obenem, legenda iz Trenta in morebiti prva oseba v alpinizmu, ki je doživela javne napade in obtožbe, zaradi domnevne laži. Zakaj že gre…?
 |
| Silvo Karo predstavlja občinstvu Zlati cepin |
Pisalo se je leto 1957, splezali so na Cerro Torre, prvič. Na to špičasto in ostro ter vremensko hudo goro, za tedanji čas skoraj šokantno dejanje, kot je rekel Lionel Terray, sta prišla Toni Egger in omenjeni Maestri, kolega Fava pa je na njiju čakal v snežni luknji pod steno. V dolino se je vrnil le Maestri, Toni je izginil, leta 1975 so našli nekaj njegovih ostankov, a fotoaparata in filmov, kjer naj bi se skrivali dokazi, pa nikjer več…
Da je (sta) Maestri (in Fava) lagal(a), trdijo trije italijanski alpinisti, ki so splezali smer »Los Vientes« in postali nominiranci za zlato cepin. Do tu vse lepo in prav, dokler ni na dan razglasitve Maestri, kot omenjeno, preko advokata poslal pritožbeno pismo. Sprva so se francoski organizatorji ustrašili, predvsem tisti iz vrst uredništva revije Les Montagnes (ki so zanimivo ravnokar kupili revijo Vertical in bo le-ta izhajala kot dvomesečnik v štirih glavnih evropskih jezikih), potem pa tik pred zdajci, pred samo podelitvijo, sprejeli odločitev, da se gredo »tudi bitko advokatov«, če bo treba, saj je nastopil skrajni čas, da se enkrat dokončno razkrinka italijansko politično navezo, ki čuva Maestrija (vsaj tako se govori…).
Zato bo sledil odgovor na Maestrija v prihodnji številki revije Les Montagnes, kot tudi pojasnilo italijanske naveze junakov smeri Los Vientes, zakaj niso prišli na podelitev Zlatega cepina.
Trenutek razglasitve, je Steve Venables izpeljal dramaturško neverjetno natančno in hudomušno
Priznam, da ko sem se peljal v Grenoble, kjer je bila podelitev, sem bil prepričan, da je vzpon preko stene Nanga Parbata tako »hudo« dejanje, da »mora« zmagati, da pa temu ni ravno tako, me je opomnil naša plezalska legenda Silvo Karo, ki je bil v žiriji za
Zlati cepin, od takih legendah, ko je Valerij Babanov, Steve Venables, Im Duc Young, itd. Menil sem, da cilja na kakšno zakulisno igro s strani organizatorja (in morebitnih sponzorjev), kot se je trdilo za zadnja tri leta, ko so zmagovalci bili res malce »ponesrečeno izbrani«. A ko sem poslušal razlage vseh nominirancev, kako so potekali njihovi vzponi sem dojel, da bo načeloma »bitka« za prvo mesto v resnici kar »ostra«. Izjava, da smo »vsi vedeli« vnaprej in da je očitno, kdo bo dobil
Zlati cepin, v resnici precej ohlapna, da ne rečem milo, nespoštljiva do ostalih alpinistov ali njihovih dejanj.
 |
| Steve je izjavil: "Ta cepin posvečam vsem, ki so že nekoč plezali na alpski in čisti način, pa jih takrat nihče ni razumel" |
Kajti, ko človek pogleda (posluša in občuti) npr. napore in sposobnosti mladega Ueli Stecka (nominiran za vzpone v Kumbu Himalaji: severna stena Čolatse (6440 m), vzhodna stena Tavoče (Tawoche, 6505 m) in plezanje do polovice severno zahodne stene Ama Dablama – za ta vzpon sta leta 1996 dobila
Zlati cepin naša sva, Tomaž Humar in Vanja Furlan), ki deluje, kot da ne pozna nobenih ovir pri svojih solo vzponih (pa v resnici precej razmišlja o tem kaj počne in kako spleza) ali ko sta Kazhastanca Denis Urubko in Sergej Samolov razložila svojo epopejo z Broad Peaka (splezala sta prvenstveno smer v deviški južni steni, ki je bila trn v peti številnim himalajskim legendam), kako sta zadnja dva dni, brez vode in hrane, od lakote sta jedla kar tablete (zdravila), vseeno stopila še na vrh, ne glede na nevarnosti snežnih plazov, hudega vetra in mraza, takrat še ob ostalih alpinističnih dejanih nominirancev poslušalec kar malce obmolkne. Pa četudi le v svoji notranjosti skromnega poslušalca…
Vsi nominiranci: z leve proti desni - zgoraj: Kristian Tromsdorf (Chomo Lonzo, Kazakstanec Sergej Samolov (Broad Peak), Ueli Steck (tri stene v Kumbu Himalaji), Vince Anderson (Nanga Parbat), Steve House (Nanga Parbat), Robert Jasper (Cerro Murallon), spodaj: Yannick Graziani (Chomo Lonzo), Patrick Wagnon (Chomo Lonzo) in Denis Urubko (Broad Peak)
Nobeden od alpinistov ni izjavil, niti kazal znake, da je med svojim vzponom razmišljal, da ne more več. Nihče ni razmišljal o možni pomoči iz doline. Vsi po vrsti so prestopili mejo strahu, svojih meja sposobnosti in lastne predrznosti. Pri vseh je zgodba podobna – šli so preko. Ker so se zavedali, da plezajo v smereh, kjer je sestop težavnejši od vzpona, so pač nadaljevali. Ker so vedeli, da se gredo vrhunski alpinizem. Tako kot Steve in Vince, ki se jima je četrti dan zgodila nesreča, ko je po nesreči Steve sprožil veliko snežno gobo, oplazila je Vincea in sta oba preživela le po čudežu. Steve je obvisel na enem cepinu, Vince na edinem lednem vijaku. Kaj sta potem storila? Nič posebnega, pravita. Nadaljevala sta. Pa jima je na dan vzpona na vrh kazalo še enkrat, da res ne bo nič z vrhom, saj sta za borih prvih 60 metrov nad bivakom porabila dve uri in pol (in to na višini 7500 m) in Steve res ni več vedel kaj naj stori. Bo Vince zdržal, ju bo prihajajoča fronta stisnila na goro in bosta umrla. Bosta v takem snegu potrebovala res samo en dan ali dva ali kar celotni teden, da prigazita na vrh. Pa je rekel Vince, če sva preživela že toliko, pojdiva naprej, dokler migava, lahko migava. Vsekakor neverjetna spodbuda za Steveja, ki se mu je prav kamen odvalil od srca, kajti za prijatelja res ni vedel ali bo zmogel, za sebe je vedel da gre »do konca«. In kot da bi se ju gora usmilila, se je globok sneg kaj kmalu prenehal, zavladala je temperatura skoraj nad ničlo, nobenega vetra več, tako da sta na višinah okoli 8000 metrov plezala brez rokavic, v sami majici (!). Fotografija z vrha ju sicer kaže v anoraku in rokavicah, a to zato, ker sta ta oblačila pač morala nekam dati. Tudi sestop je bila epopeja, a bistvo vseh zgodb, ki smo jih poslušali, tudi še od drugih nominirancev je – vztrajati do konca in v navezi je moč. Torej se alpinizem resnično vrača koreninam, to je odkrivanje neznanega in zaupanje v sotovariša, če se izrazim z jezikom preteklosti.
Francoska naveza iz Chomo Lonzo (pristop na deviška vrhova in prečenje obeh vrhov, 7199 in 7540 m)
Kakšna bi lahko bila moja zaključnica o trenutnem dogajanju v svetovnem alpinizmu, če bi jo skromno podal? Da je svetovni alpinizem precej, precej napredoval v nekaterih točkah, ki smo jih mi nekoč vedeli, pa dandanašnja mladina na njih rada pozablja.
Da se gredo samo še redki populizem s sprotnim internetnim obveščanjem in podobnim medijskim »napadanjem« (ne)strokovne javnosti. Če smo iskreni, nihče od »vrhunskih« ne več. Ko smo gledali sicer kvaliteten film iz stene Cerro Murallon, sicer lepo, profesionalno posneta zadeva, smo se vsi prisotni spraševali, koliko od tega je resnično in koliko ne. Izvedeli smo, da so za ta "boljše posnetke" odšli kar lepo v Chamonix in tam našli "mirne" pogoje za snemanje. Sicer verjamem(o), da je bilo tako lažje, ampak zakaj potem sploh snemanje "kvazi vzpona", zakaj tak pristop... Tovrstno razmišljanje seveda pusti posledice tudi pri samem občutku glede vzpona in se ga sicer večina resnih alpinistov že skorajda popolnoma izogiba. Francozi so sicer tudi posneli film o Chomo Lonzu, ki pa bo pobral marsikatero nagrado na festivalih, saj je - vrhunski film. Z zgodbo, z kadri in predvsem - s prepričljivostjo dogajanja na gori. Torej, če se kaj dela za medije, se naj naredi pošteno in dobro ali pa se pač raje samo - spleza smer...
Da lahko svetovno uspešne odprave stanejo, npr. samo 10.000 USD (da, samo toliko je stala odprava na Nanga Parbat in enako tudi rusko plezanje po deviški steni na Broad Peak), da je mladi Ueli brez kakšnih hudih finančnih pretresov ali organizacij plezal po treh strmih, težkih in veličastnih stenah zapored. Torej lahko poizkusi skoraj vsakdo, ki je dovolj fizično pripravljen…
Da se plezalci zavedajo, da ko enkrat vstopijo, jih čaka samo še vrh, povratki so večinoma nemogoči, kot so izjavili vsi po vrsti. Pa nikakor ne nakladajo preveč. Pač, le sprejmejo del tega tveganja, kot nekakšne svoje odgovornosti do samega sebe in do svojega plezanja. Predvsem pa jim je etika alpinizma precej sveta reč…
Da brez truda (in rizika) ne gre, pa čeprav je priznal Ueli, da je potreboval celotni teden dni, da se je lahko po vzponu v Čolatseju dovolj zbral, da je nadaljeval z zastavljeno idejo treh velikih sten, kar pomeni, da ni šel kar brezglavo v napad. Ali kot sta dejala Kazakstanca, ko se je italijanska odprava zaradi očitne nevarnosti plazov odločila, da raje ne poizkusijo v južni steni Broad Peaka, »ker sva le dva in ker greva le enkrat samkrat preko stene, bo nevarnosti toliko manjša, torej lahko poizkusiva« in šele po tem premisleku osvojila steno ter vrh.
Da mora biti naveza pripravljena vložiti vse sile, ves svoj čas, si zaupati, kot sta to storila nominiranca Robert Jasper in Stefan Glowacz, ki sta šele po treh letih obleganja in trpljenja v snežnih luknjah, ob huronskem trpinčenju njune psihološke priprave s strani patagonskih vetrov, preplezala steno Cerro Muraillon, z oceno VII, do 7c+, 1100 m, kamor sicer pravi Jasper, da se ne vrne nikoli več. To njuno vztrajanje ni bilo za sponzorje ali slavo, saj ju je navsezadnje stalo dosti preveč denarja…
To je nekakšen pogled na današnji svetovni alpinizem. Kaj pa Slovenski?
Nekoč je nekaj veljal, še danes smo legende v tujini, edino kar nam kazi »izgled«, je nekaj nedorečenosti iz preteklosti. Pustimo problem Lotseja. Ueli Steck je pri svojem plezanju po steni Ama Dablama prišel preko polovice, se na žalost vrnil nazaj do bivaka in kasneje zaradi močnega sneženja obrnil, kar malce jezen, saj je nekaj »čudnega videl«. Kaj…? Da je vršni del stene, ki naj bi bila še kar naprej tako težka, kot je bil plezanje »preko osrednje rampe« in da je vzpon, za katerega sta nekoč naša dva dobila Zlati cepin, nekam »lažji«, kot je pričakoval. Če bi vedel to resnico, bi Ueli sploh ne bivakiral, ampak mirno splezal v enem dnevu celotno steno, ki pa je sicer po besedah naših alpinistov hudo težka. Khm, je morda narobe slišal? Težko. Po vzponu na Čolaste, mu je v živo vrnil samozaupanje prav naš Tomaž Humar, eden od plezalcev iz tedanje stene Ama Dablam in mu je verjetno zaupal vse, kar je treba vedeti o steni...
Pa pustimo ob strani provokacije. Alpinizem, vsaj tisti ta pravi, vrhunski, bi se rad vrnil nazaj. V deželo brez sponzorjev, laganja, pretiravanja z ocenami in še marsičesa. Med ljudi, ki jim je domača le etika, ki jih zanima plezanje zaradi plezanja samega in ki razumejo, da se z drznostjo in vztrajnostjo da narediti veliko. Resnično veliko. Še najmanj: »veliko dejanje«.
Dejan Ogrinec