Miljko Lesjak: Gorski reševalci rešujemo, pomagamo in tudi varujemo.
Ob kakšnih posebnih priložnostih izpolnjujemo tudi sanje.
Tokratne so bile res posebne.
V soboto, 2. septembra, smo našemu prijatelju Erminu pomagali, da se je iz Zadnjice povzpel na vrh Triglava. Navadno kakšnih deset ur hoje in dva kilometra vzpona zadostuje, da že pokukaš v notranjost Aljaževega stolpa in se tudi vrneš v dolino.
Za večino zdravih planincev ta pot ne pomeni nič posebnega. A za nekoga, ki je pred 17 leti pristal na invalidskem vozičku z napovedjo, da ne bo nikoli hodil, je pa to čisto druga zgodba.
Skoraj tri leta so minila odkar nam je njegov najboljši prijatelj Marjan zaupal Erminovo skrito željo, bolje rečeno sanje, da bi se še enkrat povzpel na Triglav. Čeprav smo bili sprva kar malo skeptični glede na njegovo stanje invalidnosti, smo z veseljem pristali, da mu pomagamo. Še isto leto smo brez težav opravili testno turo po jeklenicah na Vrh nad Škrbino, turo, ki je kot pomanjšan vzpon na Triglav.
Več smole smo imeli pri usklajevanju datuma vzpona. Kadarkoli smo se dogovorili za vzpon je nastopilo slabo vreme. A kdor vztrajno čaka tudi dočaka. V soboto se je naredil najlepši dan, dan kot smo si ga lahko le želeli. Ne prevroč in ne prehladen, predvsem pa brez napovedanih neviht v popoldanskem času.
Spanja je bilo bolj malo, najbolj oddaljeni so posteljo zapustili že okoli druge ure in še v trdi temi smo iz Zadnjice zakorakali proti Doliču. Skoraj tako hitro kot zdravi planinci, smo prišli do jeklenic pod zadnjim vzponom, ko smo morali poskrbeti za varovanje. Vzpon ob nenehnem varovanju seveda poteka počasneje, zato pa je bilo veselje na vrhu toliko bolj čustveno.
Izpolnjene sanje, nekaj, na kar Ermin še pred leti ne bi upal niti pomisliti. V tisti gneči planincev na vrhu smo si komaj izborili nekaj prostora za obvezno skupinsko fotografijo.
Sestop je ob vsej previdnosti minil popolnoma varno. Lahko se pohvalimo, da tudi enega samega kamenčka nismo sprožili. Še kratek postanek za kavo na Doliču, potem pa samo še v dolino. Tu pa se je že poznala utrujenost in pot navzdol se je res vlekla. Ne samo Erminu, tudi vsem preostalim se je zdelo, da je nekajkrat daljša, kot je bila zjutraj.
Dan kasneje je bila glava spočita in misli urejene. Zadovoljstvo ob opravljenem varnem vzponu je bilo dodatno poplačano z Erminovo zahvalo. Res je pravi borec, vztrajen in potrpežljiv. Ne dvomim, da bo v življenju dosegel vse, kar si bo zadal.
Miljko Lesjak
GRS Tolmin