Najdrznejši velikan v Julijcih, vladar nad tremi alpskimi dolinami
Najdrznejši velikan v Julijcih je, vladar nad tremi alpskimi dolinami, Planico, Trento in Koritnico. »Fant od fare«, kot pravijo njegovi zvesti častilci. In teh ni malo. Kljub veliki zahtevnosti njegovih pristopov se ne more pritoževati nad obiskom. Le kdo, ki nosi gore v srcu, bi se lahko dolgo upiral njegovemu klicu. Klicu gorskega lepotca, ki kot ostro prirezan kristal stoji na koncu doline Planice, od koder se bomo povzpeli nanj, se enostavno moramo odzvati.
Jalovec (2645 m)
Največ tistih, ki prihajajo v goste se odloči za pot z juga, s trentarske strani, ki je najlažja, a še vedno dovolj zahtevna, da od njih terja zvrhano mero zbranosti in znanja, pa še prijazno Zavetišče pod Špičkom jim stoji ob poti. Nas pa od Doma v Tamarju, ki je naše izhodišče in pridemo do njega iz Rateč mimo znamenitih skakalnic, čakata dolg vzpon in prav tak sestop, brez vmesnih prijaznih »postajališč«. Iz Tamarja krenemo naravnost proti jugu, v zatrep doline Planice, Mali Kot imenovan, pod enega najbolj prepadnih skalnih zidov v Julijcih, pod severne stene Travnika in Šit, ki sta pravi raj vrhunskim alpinistom vseh kategorij.
Naš cilj imamo ves čas pred očmi in marsikatera noga se spotakne, ko oko neprestano zre v čudovito podobo tam zgoraj, ki jo že v zgodnjem jutru zlato obsevajo sončni žarki. Nekako sredi melišč Malega Kota (1550 m) se na razcepu dveh poti (leva vodi navzgor v neprijetna melišča) odločimo za desno in se po strmi gredini, kjer nam prav na vrhu čez gladke plati pomaga jeklenica, vzpnemo na prostrano planoto Velikega Kota, kjer bomo na naši desni, nekoliko umaknjenega od poti, pod velikim balvanom, opazili povsem nov bivak rateških in kranjskogorskih gorskih reševalcev. Od tod do Kotovega sedla (2138 m), kjer se začne naša pot vzpenjati v strme skale Jalovčevega severozahodnega grebena, je le še dobrih sto metrov vzpona.
Lagodne hoje je zdaj konec. Grebenska rez strmo prepada na sever in na zahod. In prav po zahodnem pobočju, tik pod grebenom, preko katerega sem ter tja celo pogledamo v severne prepade, pelje naša pot. Varovala na njej so zanesljiva, vendar so postavljena le tam, kjer je res nujno potrebno, sicer pa smo odvisni le od lastne spretnosti in znanja. Zato bi veljalo pomisliti na gorskega vodnika. Na tako zaželeni vrh priplezamo po kratki, strmi steni in komaj verjamemo svojim očem, da ima ta prirezana piramida na svoji konici toliko prostora.
Ponos nad uspelim dejanjem blažimo s fantastičnim razgledom, saj stojimo na eni najvišjih gora v Julijcih, vse okrog nas pa se dviga morje vrhov, sami julijski velikani, od zahodnega Montaža do vzhodnega Triglava. Da boste lahko z veliko žlico zajeli vso to prelestnost, imejte s seboj zemljevida Julijske Alpe – zahodni del in Julijske Alpe – vzhodni del, za večjo gotovost na poti pa poglejte v knjigo Tineta Miheliča Julijske Alpe – severni pristopi ali Andreja Mašere 50 zavarovanih plezalnih smeri (obe Sidarta 1998 in 1996). Tam boste našli tudi namig za zahteven sestop.