Miha Habjan in Andrej Štremfelj sta v četrtek, 15. septembra, kar na tiho odletela v Nepal. Njun cilj je JZ steber Janak Čuli (7028 m)
Janak 2005
Miha Habjan in Andrej Štremfelj
15.09. – 01.11., cilj: JZ steber Janak Čuli (7028 m)
Povzemano sproti po objavah na spletnem mestu
30.10. Janak je Janak
Po dveh dneh počitka v Katmanduju, je bil danes precej bolj delaven dan. Že ob devetih dopoldne sem imel srečanje z Elizabet Hawley. Po pol ure pogovora sva ugotovila, da se ne pogovarjava o istem hribu. Vodja lanske romunske odprave na Janak ji je namreč sporočil, da je po ogledu nekega kitajskega zemljevida ugotovil, da Janak in Janak Chuli nista isti gori.
Janak je Outlayer na večini zemljevidov (vrh, ki je bil tudi najin cilj) Janak Chuli pa je vrh bolj SZ v istem grebenu in visok okrog 6800 m. No po tem, ko sva razčistila težave okrog poimenovanja vrhov, je šlo lažje. Obljubila mi je tudi informacijo o morebitnih predhodnih dostopih ali poskusih na Dzanye peak. Takoj za tem pogovorom sem imel srečanje z Deepak Lamo. Dokončno sva izpolnila vprašalnik-poročilo za Ministrstvo in po tem skupaj z Grošljem (vodja odprave Ama Dablam), odšla na
debrifing na ministrstvo. Pridružil se nam je tudi najin zvezni oficir. Tam smo se zamudili samo kakih deset minut - gola formalnost.
V tem času sta se iz Taplejunga vrnila sardar Padam in kuharski pomočnik Guirme. V štirih dneh sta z enajstimi nosači prišla iz baze v Taplejung, tam en dan čakala na prosta mesta v avtobusu in potem v dveh dneh in pol po cesti pripotovala v Katmandu. Padam nasmejan kot vedno, Guirme pa rahlo zadržan, tudi običajno zanj. Popoldne sem dokončal poročilo o odpravi in urejal zadnje finance skupaj s Padamom. Večina stroškov z izjemo prevoza se je gibala v predvidenih mejah. Prevoz pa je bil zaradi bližine velikega praznika Tiharja malo dražji. Zvečer smo imeli se skupno večerjo s spremljevalci. Jutri bo treba pripraviti tovore za
kargo v Slovenijo in urediti in pospraviti opremo, ki ostane tu v skladišču.
29.10. Podrobnosti iz Katmanduja
18. 10. sva šla iz baze. Z nama je šel kuharski pomočnik, da nama je pomagal, ker je poti iz baze kar za 9,5 km in tisoč metrov višinske razlike. Aklimatizacija se je poznala, tako da smo prišli v ABC v petih urah in pol. Šerpa je šel nazaj, midva pa sva prespala in šla naslednji dan za počitek lagodno na ledenik pod steno. Malo sva si vse skupaj še ogledala, ker sva imela namen vstopiti ob mraku istega dne. Skupaj sva se odločila glede na najino stanje (Miha je se vedno kašljal, še posebej ob malo večjem naporu), da skušava opraviti vzpon po predvideni sestopni smeri. Najini odločitvi je šlo "na roko" tudi vreme, ki se je vztrajno kvarilo. Odhod sva odlagala iz ure v uro, dokler nisva 20.10. 0b 4. uri zapustila ABC in ob šestih vstopila v steno, rahlo desno od glavnega ozebnika, ki za serakom vodi na serak in potem naprej na ramo, V od Vzhodnega Janaka. Po dvanajstih urah plezanja (navezala sva se za zadnjih 7 raztežajev, dva sta bila bolj naporna, eden v trdem ledu, drugi v mehkem snegu in skalah - kombinacija). Z nočjo naju je na rami, ki je v bistvu začetek ogromnega platoja med Janakom in vrhom Jongsang peaka, zajel pravi vihar. Hodila sva na robu prav po vseh štirih in se takoj zavlekla kakih petdeset metrov pod rob, kjer sva se lahko vsaj pogovarjala. Takoj sva se odločila, da si izkopljeva skromno zavetje (bila sva brez šotora in spalnih vreč). V treh urah kopanja s cepini in odmetavanja s posodo sva si naredila res skromno zavetje in si po celem dnevu skuhala skledo čaja. V bivak vreči, malo premajhni za dva, sva potem drgetala do enih zjutraj. Ves čas je veter gnal oblake preko platoja in nama nosil sneg v luknjo. Računala sva na nočno nadaljevanje vzpona, pa zaradi vremena ni šlo. Ob enih nisva več zdržala mraza in sva se lotila dela. Dve uri sva se "grela" s kopanjem večjega zavetja. Ob treh sva si skuhala še eno skledo čaja in za nadaljnje tri ure zopet malo dremala . Bilo je zares pasje mrzlo.
To je bilo jutro, 21.10. Prvi ogled iz luknje niti ni bil tako neobetaven, tako, da sem predlagal vzpon na vrh, vendar že naslednji trenutek, ko sem pogledal ven, mi je bilo jasno, da se vreme hudo kvari. Kar najhitreje sva začela sestopati, kajti žleb, po katerem sva prišla gor in sva se nameravala spuščati, bi bil v primeru sneženja lahko prava mišnica za naju. Prvi spust je bil opravljen na snežnji sablji, potem je sledil spust na dober skalni rogelj, pa dvakrat na star ruski vijak in vseh naslednjih 11 spustov na Abalakova. Vmes je začelo snežiti, zelo na gosto in v trenutku je postala stena, še posebej žleb, kjer je bilo edino dovolj ledu za vrtanje, ena sama plaznica. Večkrat sva čakala, da so se zaloge snega zgoraj malo izpraznile. Čakanje ni najbolj prijetno, ko čutiš, kako tok snega dobiva vse večjo moč in samo upaš, da ta ne bo prevelika. Nekajkrat je tok snega tako napenjal spuščeno vrv, da se enostavno ni dalo spuščati. Ob dveh popoldne sva se še zadnjič spustila preko visoke krajne poči na sabljo. Skoraj sem utonil v velikih količinah pršiča na plaznem stožcu. Odtavala sva na ledenik, kjer naju je zajela gosta megla z močnim sneženjem. Nisva mogla najti mesta, kjer sva pustila smučarske palice in sva odtavala proti ABC. Tja sva prispela ob petih popoldne. K sreči sem Guyirmeju (Šerpa) ob zadnjem srečanju narisal, kje nameravava priti dol. Z daljnogledom naju je videl sestopati in naju je čakal. Vroč čaj iz baze in sveže pečen tibetanski kruh naju je malo postavil na noge. Ko pa smo ob šestih zvečer podrli šotor in vse stvari naložili v nahrbtnike, sva bila zopet bolj podobna pijancema kot ne. Na nogah brez pravega spanja sva bila praktično že več kot 48 ur. Začeli smo sestop v noči, hudem sneženju in že kakih 30 cm novega snega, pogosto na sila neprijetno kamnito podlago. Zahvaljujoč GPS aparatu, smo vsakič, ko smo bili v dvomih, dobro našli pot. Ves čas me je skrbel sestop v sotesko, kjer je bilo gor grede treba plezati kratko skalno steno, potem opraviti izredno nerodne prečke v strmem krušljivem svetu in še za izstop strme trave pomešane s skalami. Sedaj nas je čakal sestop v posneženih razmerah. Guirme je v ABC prišel v športnih copatih. Tam sem mu posodil svoje treking čevlje, saj sva sama sestopala v višinskih čevljih, da je bilo lažje nositi. Na začetku težav sva se opremila z derezami. Zaradi nesporazuma v odločitvi, po katerem žlebu se bomo spustili, smo izgubili skoraj dve uri. Guirmeja sem spuščal na dva cepina, zabita v rušo in slab klin za vzpodbudo. Sam sem potem sestopil, Miha pa že prej, varovan od zgoraj. V zoprnih prečkah me je bilo neznansko strah za Šerpo, pa je ves čas zagotavljal, da je v redu.
Proti jutru je sneg ponehal in celo malo se je zjasnilo. Zato je postalo svetlo od mesečine in opazil sem, da ne bo dobro slediti prečkam, ampak najbolje nadaljevati spuste naravnost navzdol, saj je bil krušljiv teren zasnežen in je tako postal nenevaren. Opravili smo še dva spusta na skalne roglje in bili na meliščih. Še dve uri smo potrebovali do zasnežene baze v Lonaku (25 - 30 cm snega)in tja prišli dvanajst ur po odhodu iz ABC. Zaradi rezervacij na letalu sva ta dan, 22.10. spakirala opremo in ob dveh, Miha pa še kasneje, sem v družbi zveznega oficirja odčofotal po raztopljeni brozgi proti Gunzi. Brez postankov in počitkov sva hodila šest ur in zadnji dve z eno samo lučko tipala proti odrešilni vasi. Po treh dneh in dveh nočeh (lahko pa zdraven štejem še prvo noč v ABC, ko sem slabo spal zaradi neprestanega gledanja na uro in začel kuhati ob dveh zjutraj), sem po obveznem dal-batu za večerjo padel v zdravilni spanec.
23.10. se nisem zbudil zdrav, ampak tak, kot bi me nekdo pretepel. Iz tega razloga smo se malo obirali in zapustili Gunzo šele ob 8.30. Sledili sta Gjabla potem Amjilasa in še Sekatum. Tja sem prišel za dne po devetih urah hoje, Miha in Zveznik pa zopet z eno samo lučko kake pol ure za mano. Obvezen, zelo dober dal bat in nov zdravilen spanec na golih deskah, pokritih s tanko preprogo.
24.10. je bilo treba iz Sekatuma v Cirvo, potem pa v Mitlung, brez konca, pa še na koncu smo se izgubili, in nato se v Taplejung, celih 600 metrov višinske razlike navzgor. V vas smo prišli seveda zopet ponoči, po dvanajstih urah hoje. Zveznik je odigral pomembno vlogo, da nas je spravil skozi vse žične ograje in straže. Naslednji dan smo že ob šestih odšli v Suketar, novih 600 metrov višinske razlike, da ne bi zamudili letala, ki pa je bilo odpovedano. Odpovedani so bili tudi vsi poleti naslednji dan, ker je deževalo. Danes smo le dočakali let v Biratnagar in od tam naprej v Katmandu, kamor smo prispeli ob treh popoldne.
23.10. O vzponu
Andrej je povedal, da sta se z Mihom v sredo zvečer odločila za vzpon po sicer načrtovani sestopni smeri. Splezala sta do grebena, kjer je njuno napredovanje zaustavil močan veter in poslabšanje vremena. Prisiljena sta bila bivakirati brez opreme, naslednji dan pa sta se v slabem vremenu spustila nazaj do ABC. Tam ju je pričakal šerpa. Takoj so pospravili ABC in se pred slabim vremenom umaknili v bazni tabor v Lhonak. Hodili so celo noč, takoj naslednji dan pa so zapustili tudi bazni tabor in se začeli vračati proti Taplejungu. V času, ko se je Andrej oglasil, sta bila že v Ghunzi.
21.10. Nazaj v ABC
Andrej je poslal SMS iz ABC v katerem je sporočil, da sta se z Mihom vrnila v ABC. Žal iz sporočila nismo mogli razbrati podrobnosti o vzponu, vsekakor pa vemo, da sta oba v redu, vendar zelo utrujena. Vračala sta se namreč v slabem vremenu. Več o dogajanju v zadnjih dveh dneh bomo objavili, ko se ponovno oglasita.
19.10. Danes proti vrhu
Andrej in Miha sta včeraj prenočila v ABC, danes zvečer pa načrtujeta vzpon proti vrhu Janak Chulija.
14.10. Med počitkom
Andrej sporoča, da se vrh na katerem sta bila pravilno piše Dzanye peak in je visok 6870 m. Tako je pokazal GPS (Magellan Meridian Gold), ki so jima ga posodili pri podjetju Geoservis. Po njegovi zaslugi sta ugotovila tudi to, da sta do T2 pod steno napravila 14,7 km dostopa. Kot pravi Andrej "Bogu za hrbtom, bi bil mil izraz".
12.10. Aklimatizacija uspešna
V sklopu aklimatizacije sta Andrej in Miha preplezala J ozebnik Dzanje (6871 m). Vrh je bil dosedaj še neosvojen. Preplezala sta 900 m stene z naklonino med 50 in 55 stopinjami. Vreme je bilo čudovito z izjemo hudega mraza in vetra. Aklimatizacijski vzpon je zaznamoval predvsem zahteven sestop (5 x 60 metrov spustov na abalakova). Andrej in Miha se oba dobro počutita. Sledi počitek, nato pa naskok na Janak.
10.10. Druga aklimatizacija
Po počitku sta se Andrej in Miha včeraj odpravila na drugo aklimatizacijo. Njun cilj je poleg aklimatizacije tudi ogled Janaka z zahodne strani. Šla sta po ledeniku Tsisima, kar je ena dolina bolj severno od ledenika, po katerem sta šla postaviti ABC. Tokrat sta od baze oddaljena kar 11,5 km, tabor pa sta postavila na višini 5609 m. Do tabora jima je opremo pomagal nesti kuharski pomočnik, ki pa je že sestopil nazaj v bazni tabor v Lhonak.
Po tej aklimatizaciji imata v planu počitek v baznem taboru, nato pa ob prvi priložnosti naskok na Janak.
07.10. Oprema v ABC
Andrej nam je sporočil, da sta skupaj z Mihov pred dvema dnevoma prenesla potrebno opremo v ABC. Iz Lhonaka je ta oddaljen približno 9 km hoje in 1 km višinske razlike. Prespala sta v ABC in se danes odpravila še na aklimatizacijo na bližnji hrib. Utrujena sta se vrnila Lhonak, kjer bosta nabirala moči za naslednje dni.
03.10. Počitek
Andrej se je ponovno oglasil. Povedal je, da sta bila danes z Mihom na koti 5848 m visoko. Nameravala sta se vzpeti na nekaj čez 6000 m visok vrh, vendar sta za predvideni vzpon vzela s seboj premalo opreme. Trenutno se nahajata v bazi, kjer bosta ostala predvidoma dva do tri dni oziroma, dokler si Miha ne pozdravi vnetega grla. V času počitka se bo Andrej brez Miha odpravil postaviti tabor ABC.
Danes je prišel v bazo prvi treker. Bil je ves navdušen, ker je srečal prva zahodnjaka na svojem trekingu, prav tako pa je družba prijala tudi Andreju in Mihu.
30.09. Jutri na aklimatizacijo
Na poti do baze nista imela nobenih težav, tako sta včeraj rahlo utrujena prišla v bazo. Danes je bazni tabor postavljen, Miha in Andrej pa spočita. Že med samim dostopom v bazo sta se povzpela na 5000 m, za jutri pa načrtujeta prvo aklimatizacijo nad 6000 m. Z ekipo (zveznik, kuhar, nosači...) sta zelo zadovoljna. Vreme jima je trenutno naklonjeno, le popoldne se ponavadi nabere megla, kar pa je po Andrejevih besedah normalno. Trenutno jima vse poteka po načrtih in držimo pesti, da bo tako tudi naprej.
27.09. Gre nam odlično
Gre nam odlično. Danes, peti dan prišli v Gunzo. V Cirvi pričakali maoisti - 4000 Rs. Lp
20.09., splet: No zdaj pa zares greva
Spesnila sva neko cenovno ugodno varianto samostojnega avtobusa do skrajnega JV skupaj z nekaterimi domačini, ampak bo direkten prevoz, brez vmesnega nalaganja kur in podobnih stvari, vožnje domačinov med našo opremo na strehi ipd.
19.09., splet: Jutri proti Taplejungu
Jutri ob enih popoldne po nepalskem času zapuščava Katmandu. Na pot greva kar z lokalnim avtobusom saj bi bil poseben prevoz preveč drag. Poleg tega bi tu lahko najela prevoz le do Birtamuda, kraja v skrajnem JV delu Nepala. Od tam naprej proti Taplejungu pa morajo biti tovornjaki s posebej visokim podvozjem, ker je zaradi monsuna cesta za običajna vozila preslaba. Po voznem redu naj bi v Birtamud prispela naslednjega dne ob devetih dopoldne (20 ur neudobne vožnje). Tam moramo ujeti naslednji prevoz do Taplejunga. Ne veva se, ali bo to mogoče isti dan ali ne. Se bova pustila presenetiti.
Danes je bil V Katmanduju lep in vroč sončen dan, ki je minil povsem delavno. Zaključno pakiranje osebne opreme in vmes še zadnji nakupi. Na trgu je presenetljivo malo diafilmov znamke Fuji, predvsem moraš imeti že kar nekaj sreče, da dobiš Velvio. V tem času so že posamezna praznovanja kot uvod v največji hindujski praznik Dasai.
Danes se je v mesto vrnila slovenska ekipa, ki je pod vodstvom Bojana Polaka v Langtangu vodila letošnji začetni tečaj za nepalske gorske vodnike. V Thorong peaku je bil pravi slovenski vrvež, saj nas je bilo preko dvajset. Obe ostali odpravi (Kula Kangri in Daulagiri VII) odhajata že navsezgodaj zjutraj.
Če bom imel čas, se še enkrat oglasim jutri pred odhodom, sicer pa samo še na kratko s posameznimi SMS. Vroč Katmandujski pozdrav, Andrej
18.09., Na spletnem mestu odprave: KTM
Katmandujski utrip je monsunsko predsezonski. Ozračje je precej vlažno z občasnim rahlim dežjem. Turistov je zelo malo. Včeraj smo si skupaj z mladimi člani odprave na Kula Kangri skupaj ogledali Baktapur in smo bili skoraj edini turisti v tem sicer turistično zelo obiskanem mestu. Prometni zamaški ob konicah in slab zrak pa sta itak postala stalnica glavnega mesta Nepala.
Danes dopoldne sem imel srečanje z Miss Elizabet Hawley. Prosil sem jo za nekaj podatkov o Janak Chuliju. Se vedno je pecej zmede glede lokacije vrha. Na razpoložljivih zemljevidih je vrh označen kot Outlayer. Vrh z imenom Janak, pa je bolj proti SZ in je precej nižji. Tako je tudi na zemljevidu, ki je nekakšen uradni zemljevid nepalske vlade in je nastal v kooperaciji s finskim inštitutom za meteorologijo. Na njem so vsa imena skoraj nerazpoznavna, je pa precej topografsko natančen v merilu 1:50000. Višine so različne od 7040 do 7090 m. Na seznamu nepalskega ministrstva nima določene zemljepisne lege, med tem, ko v reviji Alpinist lega je določena. Tudi fotografija dokazuje da je to vrh, ki je večinoma označen kot Outlayer.
Med številnimi odpravami z imenom Janak sta se gore zares dotaknili samo dve. Angleško ameriška leta 1998 (od tod verjetno tudi slika in vsi podatki iz revije Alpinist) in romunska leta 2004. O prvi ni podatkov, da bi sploh bili aktivni na gori, Romuni pa so poskusili nekje v območju najine predvidene sestopne smeri. Po 500 m plezanje "tehnično lepo" so odnehali zaradi večjih količin pršiča. V odpravi sta bila pravzaprav samo dva člana.
Danes sem imel tudi srečanje z zveznim oficirjem. Nenavaden gospod za tako nalogo. Slabo govori angleško in na vprašanje, ali bo lahko hodil osem dni zapored po šest do osem ur, se je samo nasmehnil. Ni razumel. Je popoln novinec in se bojim, da ne bo prišel daleč in bo odpravi samo povzročal dodatne stroške. Je pač še eden od birokratov, ki je prišel na vrsto, da zasluži tistih 1500 $, kot jih mora odprava žrtvovati v ta namen.
Najin sardar je Padam Tamang, ki je bil kuhar tudi na lanski slovenski odpravi na Nangpai Gosum. Upava, da se je priučil kuhanju po slovenskem okusu, kajti imel bo tudi vlogo najinega kuharja. Pravkar skupaj z Mihom nakupujeta hrano za v bazo.
Kako vladni ljudje poznajo svojo deželo pove tale primer. Na srečanju s podsekretarjem ministrstva za turizem, uradnem "breefingu", kjer so mi slovesno izročili "permit", dovoljenje za plezanje, sem namenoma vprašal, če je mogoča komunikacija iz Gunze, zadnje vasi na poti v bazo, ker sem vedel da so policijsko postajo uporniki razstrelili pred dvema letoma. Mirno mi je pritrdil, da imajo kontakt preko policijske postaje. Šele, ko mu je Deepak Lama, naš agent, prišepnil, da postaje ni več, se je nerodno opravičil in pristavil, da je pač mogoč kontakt samo iz Taplejunga, kjer se začne naš dostop.
Se oglasim, ko bom izvedel točen cas odhoda iz KTM. Andrej
16.09. iz prispevka v diskusijah Akademskega AO
Ura je 6.19 p.m. Sem za računalnikom, pol pa greva k članom Kula Kangri 2005, ki majo ob 8.00 p.m. sestanek. (V torek odhajajo s kamioni v Tibet pod goro, pet dni vožnje!)
Papirje imava urejene, dobila sva zveznika, kuhar je car, pa še pomočnika sva mu dala, da ne bo preveč zamorjen. Spisek za hrano narejen, v nedeljo pa šoping ... Kargo čaka v Karačiju, prišel naj bi jutri. Čaka naju avtobus, dva dni cjazenja, potem pa osem nosaških etap do Lhonaka, kjer bo (mini) baza. Od tam pa ...
15.09.: Andrej in Miha sta danes poletela z Brniškega letališča proti Katmanduju.
Skrajni severovzhodni del nepalske Himalaje poleg mogočne Kangčendzenge ponuja še številne možnosti na nižjih vrhovih. Med številnimi je tudi 7028 metrov visoki Janak Chuli. Vrh, ki je šele pred štirimi leti prišel na listo vrhov za katere nepalska vlada izdaja dovoljenja, je doživel že več poskusov a je do danes ostal nedotaknjen.
Janak Chuli (7028 m): na levi predvidena smer vzpona, na desni sestopa
 |  |
Miha Habjan (27, Akademski AO)
Pomembnejše odprave/vzponi:
Daulagiri - vzpon po SV grebenu
Huaskaran: normalni pristop
Artesonraju: JV stena
Half Dome: The Regular Route
El Capitan: The Shield
| Andrej Štremfelj (48, AO Kranj), vodja odprave
Pomembnejše odprave/vzponi:
Daulagiri; prvenstvena smer v V steni
Mount Everest 2 x; Z greben in prek J sedla
Šiša Pangma; prvenstvena (alpsko) prek J stene
Kančendzenga; prvenstvena (alpsko) v J stebru J vrha
Menlungtse; prvi vzpon (alpsko) na vrh, prvenstvena
Gjačung Kang; prvenstvena (alpsko) v S steni |