Delo.si - Špela Ankele: ... zavzeli Bled in okolico - Kako je Mitja Brajnik s skupinico podobno mislečih pripravil prvi Pohod razuma, volje in moči.
Pred dvajsetimi leti je Mitja Brajnik s skupinico podobno mislečih pripravil prvi Pohod razuma, volje in moči. Takrat si verjetno nihče niti v sanjah ni mislil, da se bo tekmovanje jeklenih, na katerem so sprva sodelovali le gorenjski policisti, obdržalo tako dolgo. A se je!
Še več: dirka je postajala vse bolj zahtevna, odlično pripravljenim kolegom so se pridružila še dekleta, tekmovanje pa je s prvotnega tridnevnega merjenja moči ekip Policijske uprave Kranj preraslo tako gorenjske kot tudi policijske meje, saj so se modrim angelom na dvodnevnem tekmovanju pridružili še vojaki, pravosodni policisti, gasilci, uslužbenci uprave za zaščito in reševanje ter gorski reševalci. Bržkone se vsi, ki so kdaj krenili na Pohod razuma, volje in moči, strinjajo, da je zmaga prestižna, a da je ključno sodelovati in ugotoviti, kako dobro pripravljeno telo imaš, kako vzdržljiv si, kje so tvoje meje, predvsem pa je dragoceno spoznanje, da sta v tako napornih trenutkih presneto pomembni tovariška pomoč in spodbuda.
Na letošnjem tekmovanju, ki se je začelo danes, končalo pa se bo jutri popoldne, sodeluje 26 štiričlanskih ekip. Da bodo danes popoldne na cilju pod Ribensko goro utrujeni, ni dvoma, kajti v dveh dneh bodo za seboj pustili kilometre, nabite s kolesarjenjem, hojo navkreber, plavanjem in veslanjem, poleg tega pa bodo morali dokazati še splošno razgledanost in pokazati, kako dobro obvladajo prvo pomoč.
Danes so jekleni dvodnevno dirko preživetja začeli s skokom v Blejsko jezero, ohlajeno na svežih 21 stopinj Celzija. Osemsto metrov je bilo treba preplavati od Male do Velike Zake, nato so se tekmovalci – mnogi kar med tekom – malo obrisali, preoblekli, zajahali kolesa in na njih premagali 22 kilometrov (navkreber). Sledil je gorski pohod na Pokljuko, nato kolesarjenje od Križišča do strelišča, kjer se je prvi tekmovalni dan končal z ugotavljanjem, kako natančni so (zdaj že precej) utrujeni tekmovalci, če v rokah držijo malokalibrske puške.
Jutri zarana se je naporno tekmovanje nadaljevalo z gorskim pohodom, ki so mu sledili veslanje po Bohinjskem jezeru, kolesarjenje in še en pohod po strmem terenu, za piko na i pa tekmovalce pod Ribensko goro čaka še skakajoči finiš, ki ga bodo opravili z nogami, skritimi v vreče. Saj res: na vseh dosedanjih pohodih so tekmovalci prečili (največkrat ledeno mrzlo) Savo Bohinjko in tudi letos ni nič drugače: brodenje čez mrzlo reko je na sporedu tik pred koncem zahtevne tekmovalne proge, ko so mišice že v krčih.
Policist, gorski reševalec in ljubitelj gora
Oče tega po mnenju mnogih najzahtevnejšega tovrstnega tekmovanja pri nas je bil Mitja Brajnik, načelnik inšpektorata policije na Upravi za notranje zadeve Kranj (prevedeno v sodobni policijski jezik bi ta naziv lahko pomenil današnjega vodjo Sektorja uniformirane policije na Policijski upravi Kranj). Po njegovi tragični smrti 10. junija 1997 pod Okrešljem se je zahtevno merjenje moči in poguma preimenovalo v Brajnikov memorial, ki ga vsako leto pripravijo ob obletnici načelnikove smrti. Mitja Brajnik ni bil le policist, temveč je bil tudi gorski reševalec, predvsem pa velik ljubitelj gora in oče treh otrok: najstarejšega Mateja, dve leti mlajše Suzane in najmlajše Petre.
»Sodelavci, pa naj bodo nadrejeni ali podrejeni, so ga zelo spoštovali,« nam je povedal Matej Brajnik. V marsičem sledi očetovim stopinjam, saj je tudi sogovornik policist in gorski reševalec, a ne samo to: leta 1997 je bil član mednarodne odprave obetavnih alpinistov na Chola Shan v kitajskem Sečuanu, dve leti pozneje je sodeloval v odpravi Alpinističnega odseka Kranj na tibetansko goro Kangboqen (7281 metrov), leta 2001 pa je bil del prve policijske odprave na šesto najvišjo goro sveta, Cho Oyu (8201 meter).
Z Matejem Brajnikom smo čas zavrteli dve desetletji nazaj. Takrat se je, novinec v policijski uniformi, pri 19 letih udeležil prvega Pohoda razuma, volje in moči. »Septembra 1993 smo imeli prvo tekmovanje, na katerem je sodelovala po ena ekipa z vsake gorenjske policijske postaje in še ekipa kranjske policijske uprave. Malo pred tem datumom so ustanovili enoto gorske policije. Oče je hotel povezati vse elemente svojega policijskega dela, zato so se prva tekmovanja osredotočila na gorske pohode.
Prvi dve leti je tekmovanje trajalo tri dni, nato je dolžina poti ostala enaka, tekmovanje pa je postalo težje, saj se je spremenilo v dvodnevni preizkus pripravljenosti. V prvih letih so tekmovalci spali po šotorih, hrano, ki so jo potrebovali med tekmovanjem, pa so nosili s seboj,« se začetkov dirk preživetja, na katerih je sodeloval kot tekmovalec, kasneje pa je postal nepogrešljiv člen pri organizaciji tekmovanja, spominja Matej Brajnik. Med pogovorom večkrat poudari požrtvovalnost in iznajdljivost vodje tekmovanja Dušana Žnidaršiča kot tudi prizadevnost že pokojnega Draga Krčelja, predvsem pa vztrajnost Jake Rozmana, Jožeta Mencina, Ivana Hočevarja in vseh drugih, ki skupaj z vodjo tekmovanja skrbijo, da je dirka vsako leto malce drugačna, hkrati pa vsakokrat zelo zahtevna in presneto naporna.
Že v osnovni šoli v triglavsko severno
Ljubezen in spoštovanje do hribov Mateja Brajnika spremlja že od otroštva, ki ga je preživel na Bledu. »Pravzaprav se že vse življenje ukvarjam s športom, saj sem v osnovni šoli treniral smučanje in odbojko, od srednje šole dalje, ko sem začel plezati in se vključil tudi v alpinistično šolo v Kranju, pa sem bolj zapisan hribom,« pravi sogovornik in nadaljuje: »Vsako poletje smo hodili v centralne Alpe, kjer je bil oče med organizatorji tur. Ko sem imel 15 let, smo šli na Monte Rosso, dve leti pozneje na Mont Blanc pa v Dolomite ... Oče je šel z menoj tudi na prvo resno plezarijo. Že v osnovni šoli, kar je resda nekoliko kmalu, a takrat sem imel dovolj kondicije in tudi že kar nekaj podobnih izkušenj za seboj, sva v Triglavski severni steni opravila Kratko nemško smer z izstopom Zimmer-Jahn.«
Nekako v 6. razredu osnovne šole se je Matej Brajnik, seveda pod budnim očetovim očesom, začel seznanjati tudi s turno smučarijo. Danes se z nasmeškom spominja: »Pozimi sva bila ves čas na Komni, skorajda bi lahko imela tam prijavljeno začasno bivališče.« Sogovornik hrani iz otroštva še en spomin, ki bi ga kazali v prakso spraviti tudi tisti sodobni starši, katerih otroci se ne ukvarjajo s plezanjem in turnosmučarskimi podvigi, temveč zahajajo na čisto navadne treninge nogometa, pingponga ali plavanja: »Oče je zahteval, da sam poskrbim zase. Tako sem si moral vedno sam pripraviti opremo, nikoli mi ni pregledoval nahrbtnika niti me ni spraševal, ali sem vse vzel. Vedelo se je, kaj je treba imeti s seboj, ko se gre plezat, v hribe ali na turno smučarijo.«
Špela Ankele