Vilko Mazi: Na današnji dan, 27. septembra 1951, se je na povratku s Triglava, na poti pod Ržjo, smrtno ponesrečil dr. J. C. Oblak (74 let).
Bil je sotrudnik PV od njega začetka. V njegovih spisih prevladuje čustveno-estetski element. Vzor mu je Kugy, gorski poet, odločen nasprotnik Tuma, ker poudarja v planinstvu zlasti športni pomen. Poleg visokogorskih tur v domačih in tujih gorah je z veliko ljubeznijo opisal tudi marsikak odmaknjen, pa po svoje zanimiv kotiček predgorja. Zadnja leta je najrajši hodil sam, kar mu je prineslo tragično pogubo. Našli so ga v zasneženi grapi šele dve leti po njegovi smrti. Vse svoje imetje je zapustil planinski organizaciji in univerzi.
Koledarske beležke iz našega planinstva
Dr. Josipu Cirilu Oblaku v slovo
Josip Wester: Dr. Josip Ciril Oblak, po času in pomenu eden izmed naših prvih planinskih pisateljev, je bil proti koncu meseca septembra 1951 napravil svojo običajno triglavska turo. Na povratku s Kredarice proti Staničevi koči se je dne 27. sept. na zgornji stezi pod Režjo smrtno ponesrečil.
Obležal je v zasneženi grapi. Ekipa gorskih reševalcev ga je, ko ni dospel v dolino, iskala, ne da bi ga bila mogla izslediti. Šele letos 13. avgusta 1953 sta dve turistki, ki sta bili zgrešili zaznamovano pot, po naključju naleteli na mrliča. Jeseniški in mojstranski reševalci so ga prenesli v Mojstrano, od koder so ga prepeljali v Ljubljano, kjer je dr. Oblak bival kot advokat. Dne 19. avgusta so ga slovesno položili v rodbinsko grobnico na Žalah. Za slovo od pokojnika so govorili nagrobne govore: prof. Jos. Wester kot Oblakov nekdanji planinski tovariš in prijatelj, dr. Stanonik v imenu odvetniške zbornice in dr. Felaher kot zastopnik narodnoobrambne organizacije in koroških Slovencev.
Dr. Oblak se je bil že v prvi dobi slovenske planinske organizacije vnel za planinsko udejstvovanje. Že v I. letniku PV (1895) se je oglasil z mladostno navdušeno odo »Valentinu Vodniku«. V drugem letniku (1896) je pričel s potopisjem, spodbudno črtico »Na Krim!«. Nato je malone v vsakem letniku PV objavil kak planinski članek ali potopis vseskozi do leta 1941, ko je s sentimentalno navdahnjeno črtico »Za Turjakom« končal svoje potopisje. Pozornost širše javnosti so zbujali daljši članki: Etna (PV 1926), Skice s pota (1927), Velebit (1929 in 1930), V okrilju Visoke Tatre (1930 in 1931). Izdal je tudi brošure: Golica in Kadilnikova koča (1905), Koroška Slovenija (1919) in Izprehodi po koroški Sloveniji (1920). Zanimivi so tudi Oblakovi članki o načelnem pojmovanju planinstva: Plezalstvo – šport planinstvo (PV 1928), O prirodi in domovini (1929), Priroda naša učiteljica (1931), Planinstvo - priroda - filozofski problem (1933). V njih razvija svoje nazore o estetskem pojmovanju planinstva, v čemer se načelno razlikuje od nazorov svojega antipoda dr. Henrika Tume, ki je vedno poudarjal etično in športno plat planinstva.
V prigodnih člankih sta se spomnila dr. Oblaka njegov prijatelj J. Wester s spisom: Dr. J. C. Oblak, ob tridesetletnici njegovega planinstva in popotništva (PV 1926) in urednik PV dr. Jos. Tominšek s člankom: Dr. J. C. Oblak, šestdesetletnik, planinski lepo in krasnoslovec (PV 1938). Wester mu je tudi spisal biografsko črtico v Slovenskem biografskem leksikonu.
Bivše Slovensko planinsko društvo je bilo dr. Oblaka v priznanje njegovih trajnih zaslug za naše planinstvo počastilo s tem, da ga je izvolilo za svojega častnega člana.
Uredništvo
Planinski vestnik, november 1953
Govor prof. Josipa Westra ob odprtem grobu dr. J. Cirila Oblaka
Letos spomladi je minilo deset let, ko je ob odprtem grobu velezaslužnega predsednika SPD dr. Frana Tominška govoril slavilne in poslovilne besede vnet slovenski planinec - dr. Josip Ciril Oblak. Zdaj pa naj izrečem jaz, pokojnikov nekdanji planinski sopotnik, nekaj besed v zadnje slovo tudi njemu, čigar razpadajoče telesne ostanke smo pravkar položili v to rodbinsko grobnico.
Tragična usoda je hotela, da je dr. Oblak malone pred dvema letoma visoko tam gori pod Triglavom v skalnem pobočju Kredarice izdihnil kot samohodec, on, ki je bil že leta 96 preteklega stoletja zapel Triglavu vzhičeno odo, v kateri pravi:
»Saj slava Triglava je slava zemljé,
kateri ponosno od nekdaj kraljuje,
razlega naj slava ,čez širne mejé
slovenskih gorá se tja daleč na tuje!«
Tako vznesene misli so navdajale mladeniča, takrat še osmošolca abiturienta. Že leto prej pa je v I. letniku Planinskega Vestnika spesnil slavilno pesem »Valentinu Vodniku, prvemu slovenskemu hribolazcu v spomin ob stoletnici njegovega prihoda na, Triglav dne 20. avgusta 1795.«
Že v teh pesniških prvencih se pojavlja pokojnikova planinska sla, ki ga je navdajala poslej skozi vse življenje do zadnjega srčnega utripa. Pesmi je opustil, nato je v številnih člankih in spisih dajal duška svoji estetsko čuteči naravi. Pričel je že l. 1896 s črtico »Na Krim!« Podpisal se je Ciril, ker kot gimnazijec še ni smel s polnim imenom na dan. Svoje pohode je stopnjeval vedno više in dalje: na vrhove Julijcev in Karavank, na Savinjske Alpe, prehodil je vso dolenjsko stran, kraško, Notranjsko, zeleno Štajersko, prelepo, nam sedaj otožno Koroško, kjer je štiri leta (1906-1910) preživel kot odvetniški pripravnik v Celovcu. Prepotoval je Bosno in Dalmacijo, prehodil ves kršni zaslon Velebita, obredel Čehoslovaško, se vzpel na Visoke Tatre, dospel je celo v Romunijo in Transilvanske Alpe in na Bolgarsko tja do Črnega morja. Videl je Nemčijo, Švico, Francijo, prekolesaril je vso Italijo dol do Sicilije, kjer se je povzpel na ognjebljuvno Etno. Vse svoje mnogolične ture je opisal v PV in tudi v drugih listih. Oblakovi potopisi niso brezdušno pripovedovanje potnih dožitkov in vtiskov, temveč so samobitne študije, tako da se v njih avtor spričo svojih subjektivnih nazorov in načelnih idej bistveno razlikuje od vsakdanjih potopiscev. Brez pridržka velja o pokojniku samem to, kar je zapisal v knjižici »Golica in Kadilnikova koča« (1905) o pionirju našega planinstva Franu Kadilniku: »Njemu je priroda ona velika cerkev, ono najvišje in najlepše svetišče, v katero prihaja nabirat si telesnih moči, pojit si žejno dušo in se klanjat velikemu božanstvu, ki ga diha vsak atom stvarstva ... Njemu je hribolastvo vzvišena ideja in iskrena duševna potreba.« Oblakove refleksije in duhoviti aforizmi, zbrani v posebni monografiji, bi bili nekak cvetnik slovenskega planinca in potopisca, zanimiv in pobuden brevir tudi sodobnim planincem in neplanincem. Povsem zasluženo je bilo visoko priznanje, ki mu ga je izreklo SPD s tem, da ga je pred leti počastilo z diplomo častnega članstva.
Še v eni panogi kulturnega udejstvovanja je pokojnik zastavil svoje pero - v gledališki in literarni kritiki. Skozi nekaj sezon je v dnevnikih in revijah poročalo drami in operi v ljubljanskem gledališču. V »Slovanu« je objavil študijo Zlatorogu in o obeh pesnikih, ki sta si bila to romantično pravljico izbrala za snov svojim pesnitvam, o Aškercu in Baumbachu. - Leta 1919 se je med dr. Tavčarjem in dr. Oblakom odigrala zanimiva literarna polemika o pomenu Ivana Cankarja. Bil je to temperamenten dvoboj, v katerem sta oba nasprotnika vihtela ostra rapirja v zadevi kulturnega in literarnega pomena prvaka slovenske moderne. Oblak se je spričo globokega spoštovanja Cankarjeve umetnosti z zagovorniško dialektiko zavzel za svojega pobratima Cankarja. Oblakova brošura »Krpanova kobila« je značilen dokument te iskrne slovstvene pravde. - Šaljiva črtica »Hoja na Maturino Špico« pa je značilen primerek Oblakovega satirsko navdahnjenega humorja.
Pokojniku pritiče predvsem častno mesto v 60-letni zgodovini našega planinstva, zlasti na torišču planinskega slovstva. Kot »popotni človek«, kakor se je sam imenoval, mu je posvečal ves svoj prosti čas od študentovske dobe do poznih let, lahko rečemo, do zadnjega dne svojega nemirnega življenja. Bil je človek impulzivne narave, vselej udarniški borec za svoje prepričanje in pogosto samosvoje nazore. Spričo svoje egocentrične čudi je postal v zadnjih letih nekam samotarski. Planinske ture je večidel sam opravljal, ker ni maral večje družbe. V »Skicah s pota« (PV 1938) pravi nekje: »Potuj sam! Koliko dragocenega časa izgubiš v družbi! Sam samcat - to je najlepše na potu. To ti krepi samozavest, ustvarja lastno sodbo in zapušča trajen vtis.« In prav to geslo je postalo planinskemu samohodcu usodno. Morda tiči v tej vzvišeni osamljenosti nekaj tragične krivde, da mu je neizprosna Parka prestrigla nit življenja prav v visokem gorskem svetu, ko se je bil v mrčavem jesenskem vremenu napotil sam brez spremljevalca s triglavskih višav dol proti Kotu. Nimamo priče, da bi povedala, kako se je pripetila smrtna nesreča, ko je zdrknil v snežno globel, kjer je nato izdihnil in kot mrtvec preležal dve zimi in dve poletji. Kakor da bi očak Triglav. ki ga je kot mladenič pesniško proslavljal in ga nato vsako leto obiskal ne hotel dati iz svojega hladnega naročja zrelega moža 74-1etnika. Zdaj pa smo polžili njegovo trohnelo truplo k poslednjemu počitku v mrko grobnico v toplo naročje njegove ljubljene matere.
Prijatelj Ice! Tako smo te imenovali v prijateljski družbi. V nagrobnem slovesu od predsednika dr. Frana Tominška si dejal: »Ali je smrt posameznika, ki nosi v sebi duha vesoljnosti, večnega in neugonobljivega, resnična smrt? Ne, to je samo videz. Njegov duh prav tako še dalje živi v nas vseh in bo živel v vseh drugih, ki pridejo za nami« Prijatelj Ice. tako boš tudi ti živel med nami. Ave, amice!
Planinski vestnik, november 1953