je 14. avgusta zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom »Mehanizem z mrazom izzvane vazodilatacije kot napovedni dejavnik za dovzetnost omrzlin pri alpinistih«
Jurij je diplomiral leta 1996 na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Specializacijo iz splošne kirurgije je opravil leta 2004. Kot kirurg je do začetka leta 2011 delal v SB Slovenj Gradec. Istega leta je na Medicinski fakulteti v Ljubljani zaključil magisterij. Zdaj kot kirurg dela v bolnišnici usmiljenih bratov v avstrijskem Šentvidu ob Glini.
Jurij je član GRS Koroške in zdravnik gorski reševalce letalec. Sodeluje pri reševanju s helikopterjem v okviru ekipe GRZS na Brniku. Prava tako pa tudi v ekipah helikopterskega reševanja na avstrijskem Koroškem in vzhodnem Tirolskem.
Na himalajskih odpravah je prišel do pomembnih spoznanj in vedenj o življenju človeka v visokogorju. Spoznanja in večletno delo skupine zdravnikov v Ljubljani so dopolnjevali in nadgradili s spoznanji skupin iz vseh pomembnih svetovnih centrov, ki delujejo na tem področju raziskav.
Svoje raziskovalno delo je opisal in predstavil v naslednjih zaključkih:
1. Pri alpinistih, ki so uspešno opravili 35-dnevni vzpon na osemtisočak, ugotavljamo znake aklimatizacije na mraz. Povprečna temperatura kože njihovih prstov rok med fazo ohlajanja se je kot posledica aklimatizacije na mraz po odpravi značilno izboljšala. Značilnosti MIVD so individualno pogojene, kažejo tudi na razliko med roko in nogo ter celo med posameznimi prsti. Ugotavljamo, da moramo za oceno MIVD posameznika vedno testirati vse prste rok in nog. Meritve zgolj enega prsta ne zadostujejo; projekcija napovedne vrednosti, pridobljene na podlagi enega prsta, na vse prste rok in nog, vodi do napačnih zaključkov.
2. Med skupino alpinistov, ki so v preteklosti utrpeli omrzline in skupino, ki omrzlin ni utrpela nikoli, ni bilo razlik v hitrosti spontanega ogrevanja. Vendar so bili prsti rok in nog pri skupini alpinistov po amputacijah zaradi omrzlin po ohlajanju in med spontanim ogrevanjem hladnejši kot pri skupini neomrznjenih alpinistov. Povprečna temperatura kože prstov rok v skupini poškodovanih alpinistov med spontanim ogrevanjem je bila po 5 in 10 minutah za 20 % nižja od povprečne temperature kože prstov pri nepoškodovanih alpinistih. IR termografija je dobra metoda za oceno prekrvljenosti kože prstov in kožne temperature, predvsem v fazi spontanega ogrevanja.
3. Krni nog so po amputacijah bolj dovzetni za nadaljnje omrzline. Krni nog po amputacijah so bili na koncu faze ohlajanja za =1,5 °C hladnejši od kontralateralnih prstov na zdravi strani. Mehanizem z mrazom izzvane dilatacije (MIVD) se je pri meritvah na kmih po omrzlinah izkazal kot dober napovedni dejavnik za oceno ogroženosti pred nadaljnjimi omrzlinami.
4. S testom MIVD lahko prepoznamo posameznike z večjo nagnjenostjo k omrzlinam. Pri enem od takih alpinistov brez anamneze omrzlin na rokah smo ugotovili izrazito hladnejšo kožo prstov rok (med ohlajanjem in spontanim ogrevanjem testa >2 °C v primerjavi z nepoškodovanimi alpinisti). Predlagamo prospektivna testiranja nepoškodovanih alpinistov s testom MIVD.
5. Največji pomen pri akutni obravnavi omrzlin imata ustrezna prva pomoč s hitrim ogrevanjem ter nujna medicinska pomoč na terenu. Trifazna scintigrafija kosti (TS) je ključna diagnostična metoda za oceno globine omrzlin. Ima tudi pomembno napovedno vrednost pri nadaljnjem poteku zdravljenja in okrevanja. Hiperbarična oksigenacija (HBO) je dodatna oblika zdravljenja omrzlin, pri čemer je zelo pomemben zgodnji začetek. V zadnjem letu uvajamo trombolitično zdravljenje s tPA v zdravljenje omrzlin. Ukrepe za diagnostično in terapevtsko obravnavo omrzlin smo strnili v protokol Planica za obravnavo omrzlin.
Gorski reševalci čestitamo Juriju za uspešen zagovor doktorske dizertacije.