Jutro (1934) - Jože Glonar: Ko se je pred nekakim mesecem Badjura vnovič v javnosti, tokrat v »Jutru«, ...
... spravil nad označbo »Logarjeva dolina« — po njegovem bi bilo edino pravilno »Logarska« — sem kar se da kratko opozoril na nekaj zgodovinskih, toponomastičnih in jezikovnih dejstev, ki so mislečemu človeku takoj dokaz, da je edina pravilna označba »Logarjeva «. Razvila se je precej zanimiva debata, ki pa ni prinesla nič tehtnega proti »Logarjevi«. Sklicevanje na mrtve priče (kar tri so se citirale), ali trditev, da se tako ali tako govori »že od pamtiveka«, namreč ni še noben dokaz.
Za dokaze se je precej obširno potrudil šele Badjura v svojem obširnem članku v »Jutru« 5. septembra t. l. Sicer pravi sam o sebi, da reševanje filoloških problemov ni njegova stroka, toda če obravnava filološko materijo in pri tem rabi filološko terminologijo, pač ne bo zameril, če dene človek, ki mu je on sam priznal strokovnjaštvo s tem, da ga je imenoval »filologa«, njega in njegovo dokazovanje na »slovniško natezalnico«.
Kako je torej z njegovim dokazovanjem? Najprej moram pribiti dejstvo, da mi je Badjura takoj v začetku nekaj podtaknil, česar nisem nikdar in nikoli ne rekel ne zapisal: da so pri nas možni samo svojilni pridevniki na -ov in -ev. Iz njegovega nerodnega pisanja bi tudi marsikdo sklepal, da smatram pridevnik »logarski« in enake za svojilne — toda kaj takega nisem nikdar in nikjer ne rekel ne zapisal. Odkritje te »finese našega jezika« prepustim z mirno dušo Badjuri.
V »pozitivnem« delu je Badjura naštel dolgo vrsto nazivov, ki so po njegovem dokaz za pravilnost »Logarske«. Toda vsi ti nazivi so ali 1. tvorjeni z obrazilom -j (ki ga v tem primeru ne potrebuje ne ena ne druga stranka), ali pa 2. tvorjeni drugače, nego si Badjura želi. Med njimi je postanek nekaterih tako prozoren, da bo jassen celo za nefilologa Badjuro. Zmagoslavno opozarja na to, da se neka peč imenuje »Gradiška«, ne pa »Gradišnikova«, čeprav je tam nekje kmet s priimkom »Gradišnik«. Toda ta »Gradiška peč« nima svojega imena po kmetu »Gradišniku«, ampak prav kakor ta kmet sam, po nekdanjem »Gradišču«. Enako se — da vzamemo primer s Primorskega — »Močilska Katra« ne imenuje po kmetu »Močilarju«, ampak prav kakor ta kmet sam, po tamošnjih »močilih«. Z »Močilsko Katro« torej ni menjena Močilarjevu (žena. hči, dekla) Katra, ampak »tista Katra tam z Močil«. Jasno je za vsakega človeka, ki ima količkaj čuta za jezik in zna mirno misliti, da so ti imenski pridevniki vse kaj drugega, samo svojilni ne, kakor bi Badjura rad imel. Razširjeni so po vsej Sloveniji!
Zdi se, da je Badjura nekako čutil šibkost tega dokazovanja, zato ga je podprl z novo, že od drugih pred njim odkrito »fineso našega jezika«, ki se mu zdi tako tehten dokaz, da jo je podčrtal: »Te vrste svojilnih pridevnikov (na -ov in -ev) uporabljamo pri krajevnih imenih le tedaj, kadar hočemo izraziti izključnega osebnega lastnika dotičnega sveta. Matkov kot, ki pripada ves kmetu Matku in Logarska dolina, ki je le deloma posest kmeta Logarja «. Tako torej?! Po prepričanju Badjure, ki pričevanju avtorjev, na katere se sklicuje, pravijo torej domačini avtomobilu, o katerem vedo, da je last Logarja, »logarski « zato, ker je njegov samo »deloma« (ker n. pr. menda še vsi obroki itd.), njegovim otrokom tudi ne »Logarjevi«, ampak »logarski« zato, ker so njegovi le »deloma«, ker menda ...
Ali imenujejo njegovo ženo »Logarjevo« ali »logarsko«, in zakaj tako in ne drugače. — to misel si naj razpredejo sami. Ti »domačini« imajo menda posebne svojilne pridevnike za posestva, posebne za avtomobile, posebne za otroke itd. Vidi se kam zaide, zabrede in zablodi človek, ki ima po »Logarski dolini« za jezikovne vodnike Badjuro in enake ljudi, ki nimajo niti toliko čuta za materinščino, da bi razlikovali pomen preprostih slovenskih besed, kakor so n. pr.: logar, logarjev, logarski, Logar, Logarjev, med katerimi je »Logarski« nemožna tvorba. Tam je namreč »od pamtiveka« kakor pravijo, »Logar« samo eden, »logarsko« pa je lahko samo to, kar na ta ali oni način pripada večjemu številu logarjev!
Dokazi za pravilnost »Logarske« torej ne držijo. In vendar se tako — splošno? — govori — Odkod to?
Brez dvoma je, da se je najprej govorilo Logarjeva dolina, kakor danes govori Matkov kot, Robanov kot, ki sta njena neposredna soseda. Dokaz temu so prvi letniki »Planinskega vestnika«. Oblika »Logarski« se za označbo te doline prvič pojavi v naslovu neke češke turistične brošure, toda ta oblika je že sama napaen prevod nemškega »Logartal«. Da je kronologija drugačna, da je torej »Logarska« kje prej napisana ali natisnjena, tega dokaza noben zaščitnik »Logarske« niti poskusil ni. Ob češki obliki »Logarské udoli« in vedno bolj pogostem »Logartal« v nemški turistični literaturi in v občevanju s Frischaufom so se domislili lokalni rodoljubi, da bi se dolina prav za prav morala imenovati »Logarska«. Ker nemščina nima oblike za svojilen pridevnik, so tudi v prevodu vzeli obliko splošnega pridevnika, po nemškem vzorcu prikrojenega. Bili so prav taki poznavalci svoje materinščine, kakor so oni naši fiziki, kateri menijo, da treba »das Ohmeche Gesetz« pravilno prevesti z »ohmski zakon«, ne pa z »Ohmov zakon«. Posrečilo se jim je, da so pravilno slovensko, domačo tvorbo »logarjev« spravili v tako slab glas, da govorijo danes domačini o »logarskem« avtomobilu in otroku, ne pa, kar bi bilo edino pravilno, o »logarjevem«. Beseda »logarjev« je tam kratkomalo postala »tabu«.
Tak pojav nasilnega poseganja — v najboljši veri in z najboljšimi nameni! — v našo toponomastiko je pri nas zelo pogost. Opravljen pa je le prevečkrat z nerodno roko. »Velike Uplje« so nam še vsem v spominu — ko je nekdo mislil, da je beseda pol nemška, pol slovenska (Gross Uple) in potem kratkomalo uradno dekretiral »prevod « Velike Uplje. Pa je s tem samo iz pristne slovenske besede naredil nesmiselnost! Enaka, po nemškem kopitu prikrojena nesmiselnost je »Logarska dolina«. Da govorim z besedami Badjure: »Danes, po 15 letih svobodne Slovenije« je pač že čas, da to po nemški šegi prikrojeno napako poženemo iz naše prelepe, zavedne in napredne »Logarjeve doline«.
Dr. Jože Glonar
Jutro, 12. september 1934