Šaleški AO - Karmen Perme: Izgubljeni zaklad sredi Zagorskih ravnic...
Namesto v Paklenico, ki je v tem času prenatrpana s plezalci vseh vrst, rekreativci, tekmovalci in turisti, ki pridejo tja bolj zijala prodajat, smo se mi raje odpravili na drugi konec sončne Kroacije. Kalnik je lep razgledni vrh sredi zagorskih ravnic, s svojimi 600 in še nekaj metri n. v. je najvišji pukel daleč naokoli, zato tudi tu ni manjkalo turistov in motoristov. Po grebenu se vije zanimiva pot preko 7. zob do TV stolpa, spodaj so urejene plezalne stene, z vrha pa je lep pogled na vse sektorje plezališča.
Pri dostopu na ta zanimiv in lep konček sveta smo imeli kar nekaj navigacijskih težav. Takoj ob prihodu smo bili začudeni nad dejstvom, da naj bi bilo to eno izmed največjih plezališč na Hrvaškem, kar pa se ni skladalo z našim prvim vtisom. A pustimo se presenetiti.
Najprej smo vneto napadli 1. zob v gozdu nad kočo. Stenca je premogla le nekaj smeri. Kar je bilo zanimivega, smo hitro obdelali in se odpravili naprej. Ker so bile sosednje stene že zasedene, ali pa smeri ne ravno po našem okusu, smo se razpršili na vse strani plezališča, kot bi tekmovali v lovu za izgubljenim zakladom. Nekateri smo se zadovoljili tudi z eno samo smerjo v steni sredi grmovja, drugi pa so tekali gor in dol po gozdnih potkah in iskali ''tisto tapravo stvar''.
Suzi in Grega sta se sredi popoldneva odločila, da gresta pogledat še na greben v ''tadolgo''. Res je bila na drugi strani gozdička ena večrastežajna, dolga celih 150 metrov in ocenjena s 4c. Kot sta povedala ob vrnitvi, jima ni delala posebnih preglavic. Smer se začne takoj ob potočku navzgor, pri čemer je treba paziti, da ti vrv ne pade v vodo, kar bi vso stvar kar malo otežilo. Spodnji del je lahka plezarija, vsaj za Suzi in Grega, zgoraj po grebenu pa se da že kar v vodoravnem položaju prehodit do naslednjega štanda. Klinov je le za vzorec, bolj v poštev za varovanje pridejo gurtne napeljane okoli dreves.
Isto smer sva si naslednji dan izbrala Miha in jaz. Bila sva podobnega mnenja, da je bila, ''no ja'', še kar vredna ogleda, smo pa vsaj ponovili manevre in gibanje naveze, kar meni nikakor ni škodilo.
Na koncu dneva smo se vsi spet združili ob večji steni pod Starim gradom. Medtem ko smo grizli v skalo in preštevali smeri po vrsti od leve proti desni in nazaj, so turisti kot mravlje lezli po obzidju gor in dol ter z zanimanjem opazovali naše početje, vmes pa škljocali s fotoaparati.
Po napornem celodnevnem plezanju in sončkanju na obzidju smo se po sončnem zahodu odpravili v kočo, kjer so nam pripravili pravo kulinarično pojedino. Večer je minil ob debatah o, seveda čem drugem, kot o plezariji, noč pa ob škripanju postelj na skupnih ležiščih.
Naslednji dan smo se večinoma držali okoli obzidja in gradu. Našli smo še dva ali tri sektorje, ali bolje rečeno, stence z zanimivimi smermi. Vsi smo bili istega mnenja, da so nekatere kar dosti težje od opisanih ocen v vodničku, saj smo nekateri viseli na vrvi in premlevali eno in isto smer v nedogled. Pri tem se je slišalo tudi kakšno besedo, ki je v besednjaku kulturnih alpinistov ni, v kritični situaciji pa privre kar sama na dan.
Malico smo si privoščili na sončni terasi pred kočo, malo moteča je bila le množica raznih planincev v gojzarjih in obiskovalcev v salonarjih. Lepa nedelja je očitno zvabila vse po vrsti na to razgledno točko. Vmes so zmedo delale še kake dve ali tri skupine tečajnikov in inštruktorjev, verjetno iz kake prestižne zagrebačke plezalne šole.
V določenem trenutku sem se odločila, da imam že dovolj prask in bušk po kolenih in komolcih, da pekoče prstne blazinice rabijo premor, smrdljive plezalke pa malo zraka. Pa sem se po turistično odpravila po poti 7. zob na vrh Kalnika. Pot v nekaterih delih sploh ni lahka za navadne turiste, saj je treba malo poplezat in se prebit skozi ozek kamin. Vrh premore celih 643 metrov in vpisno knjigo ter ''štempel''. Obljubljene ferate nisem našla, je pa zato pot na gosto opremljena s številnimi markacijami in smerokazi. Na tako kratki turi se res ne moreš zgubit, kvečjemu lahko po nerodnosti padeš kakemu plezalcu na glavo.
Za konec smo se na poti domov ustavili še v Varaždinu na hitri ogled starega mesta ter pizzo in Ana Lizo.
Minil je lep vikend, izgubljeni zaklad pa še vedno čaka tam nekje pod Starim gradom na prihodnje rodove raziskovalcev.
Karmen Perme