Mladina - Matej Bogataj: »Ali se splača vložiti toliko toliko toliko truda za neko neznatno snežno ravnico na vrhu najvišje špice tu naokoli?« se sprašuje avtor knjige Dušan Jelinčič,
... ko ga malo spusti evforija in mu začne v rit skakati kuzla utrujenost po osvojitvi vrha. Pod skoraj zenovsko neodgovorljivim naslovom se skriva tipičen gorniški potopis, kakršen ima pri nas zelo močno tradicijo, tudi zaradi razširjenosti pohodništva, plezalstva, gorništva, alpinizma, andizma, himalaizma, kakorkoli; se mi zdi, da so planinci še vedno največja prostočasna organizirana podmnožica narodova. Jelinčič, Tržačan, je uveljavljen zamejski prozaist in dramatik, mogoče zaradi slabo pretočnih povezav z matico ne dovolj znan. Vsekakor je eden tistih, ki se plezarije oziroma popisa himalajske odprave lotevajo na način, ki ni namenjen samo ljubiteljem gora, čeprav bodo ti prav tako prišli na svoj račun, temveč na vseh ravneh zadošča tudi strožjim literarnim merilom, recimo tako kot proza o pripravah pri tržaškem rojaku Igorju Škamperletu ali pa v vrhu žanra, v potopisih Evalda Flisarja po Aziji in Afriki. Potopis je bastardni žanr, »nestvor si, starec potopis«, je zapisal že Izidor Cankar v klasiki S poti, in tudi pri Jelinčiču se meša več ravni. V ospredju je popis ekspedicije na osemtisočak Gašerbrum 2, na sosednjem Broad Peaku je bil Jelinčič namreč pred sedemnajstimi leti. In je potem takoj priložnost za primerjavo in, jasno, vse se je medtem skomercializiralo in to človeka, ki čaka in ždi, seveda fino živcira, turisti, ki se pustijo za mastne pare vleči za nos, na vrh pa ne, odnos do nosačev, dostopnost mobilne telefonije, odpadki, drenjanje tistih, ki se pridejo pofočkat na čim več reprezentativnih kucljev, vojna v bližini, vse skupaj, in Jelinčič je seveda ekološko osveščen, pacifist, feminist, odprt za razlike, vse, kot se spodobi. Tako dobijo prav komične razsežnosti nekatere epizode z oficirjem za zvezo, možakom, ki v imenu oblasti pazi, da ne bi kdo preplezal kakšnega vrha, za katerega ni plačal. Seveda, tisto, zaradi česar se odpravi na tvegano pot, posuto s spomini na izredne može iz pionirskih časov, pa na tiste, ki so ostali ob njej za vedno, nekateri od teh tudi še s telesom prisotni, je srečanje s samim sabo v izjemnih razmerah, eksistencialistična izpostavljenost mejnim stanjem ali, kot nekje zapiše: »... šel sem na pot, da bi zadal sunek svojemu zadnjemu neplodnemu življenjskemu obdobju in ga premaknil za ped naprej, pa tudi, da bi videl svet in ljudi iz druge perspektive.« To mu uspe, napori, pa poplačilo truda, vse je popisano tako prepričljivo, pa tudi z nekaj heroizma in pogostim opozarjanjem na lastno skromnost, da se z veseljem stisnemo s knjigo bližje k toplemu radiatorju.