Delo, Panorama: Slovenski alpinist Viki Grošelj - na Šmarno goro, Komno in v Dolomite
Slovenski alpinist Viki Grošelj je Slovenec z največ osvojenimi najvišjimi vrhovi sveta. Sodeloval je na enajstih odpravah na osemtisočake in stal na vrhovih desetih, a še vedno bi za izlet izbral Šmarno goro.
»Šmarna gora je brez dvoma najnižja med gorami, s katerimi sem se v življenju ukvarjal, a vendar se vedno znova vračam k njej in vselej me lahko zaposli za ves dan. V plezališču Turnc pod Grmado, ki ga štejem za sestavni del Šmarne gore, se je začela moja alpinistična pot. V skalah Turnca z užitkom plezam, saj me gibanje v navpičnici sprošča in pomirja, pri tem pa poskrbim še za telesno pripravljenost. Po treningu se rad po plezalni poti povzpnem še na vrh Grmade in Šmarne gore. Če to storim dvakrat ali trikrat v enem dnevu, se višinskih metrov nabere že za solidno turo. Od doma ali službe imam do vznožja le nekaj minut in grem lahko tja peš ali s kolesom. Tako lahko na 'domačem dvorišču' doživim skoraj vse značilnosti visokogorske ture,« pripoveduje.
Konec tedna je bilo to zimo ali zgodnjo pomlad najlepše preživeti na Komni. »S prijatelji smo se radi pošalili, da so na Komni ne le resnično, ampak kar neresnično dobre razmere. Na voljo je tako rekoč neomejeno število možnih tur, ki niso predolge, zato lahko že zgodaj popoldne pred kočo mežikaš v sonce in predeš od ugodja po opravljeni turi. Turno smučanje že dolgo štejem za najlepši del gorništva. V enem dnevu doživiš in zase narediš več, kot če bi ves teden vijugal ob žičnicah,« doživeto opisuje.
Dolomiti so za Grošlja, poleg Himalaje, ena najlepše oblikovanih gorskih skupin. »Zadnja leta se ne morem odločiti, ali so mi bolj všeč pozimi ali poleti. V obeh letnih časih tam preživim najmanj teden dni, če le utegnem, pa še več. Tako pomirjujoče je pozimi na smučeh potovati po njihovih pobočjih.« Poleti ponujajo še več: dolge sprehode, trekinge po travnikih, polnih cvetja, med turkiznimi jezeri, prav do vznožja sten, ki obljubljajo izvrstno plezanje vseh težavnostnih stopenj. Unesco je Dolomite zaradi »enkratne veličastne lepote« uvrstil na seznam svetovne naravne dediščine. »Res mora biti nekaj na tem, saj celo moja žena, ki so ji bliže ravnine, z menoj vedno znova rada prihaja v ta košček plezalnih nebes,« ugotavlja himalajec. In doda: »Če bi tednu lahko dodal še enega ali dva, pa bi bilo že dovolj za Himalajo. A to je že nova zgodba …«