Kratka tura s čudovitimi razgledi v barvah jeseni.
So dnevi, ko moraš izpod sivine neba pobegniti v višave na sonce in zato sredi dopoldneva odpeljem iz mesta proti sredogorju Kamniško-Savinjskih Alp. Ustavim šele pri pruhu nad zaselkom Slevo, kjer se jesensko listje ziblje v hladni sapici obsijano s sončnimi žarki.
Stopim po širokem in strmem kolovozu mimo pašnikov skozi gozd. Že rahlo zadihan grem mimo vodnega zajetja in višje pridem do brunaric in znamenja, kjer stopim na bolj položno stezico, ki me popelje na strme trave z nekaj grmičevja. Ves čas občudujem jesenske barve listja nižjerastočih dreves. Višje je nekaj skalnatih strmih predelov, a pot se zasuka in me popelje na razgledišče, kjer pogled polzi preko Hudega konca na Veliko planino in preko hribov na dolino, ki jo še vedno prekrivajo meglice oblakov. Pod seboj vidim pašnike Ravne senožeti in naselje Zakal s cerkvico Sv. Floriana ter Mežnarjevim hribom, na zahodu se nad Kranjsko senožet vzpenja Kržišče, za katerim je viden stolp na Krvavcu in sledijo Strme senožeti nad katerimi so pobočja Planjave in Kamniškega vrha.
Z razgledišča stopim na pot, ki se vije po rebri proti vrhu. Ob stezici me razveseli prelepi cvet divjega klinčka, a žal je edini. Na svoji levi gledam skale rame v pobočju Kamniškega vrha in kako se spreminja pogled na njo, ko stopam višje in višje. Lep je tudi kamniti steber v pobočju z Domom na Krvavcu daleč v ozadju. Še nekaj vzpenjanja in sem na 1259 m visokem vrhu s klopco, kjer na soncu uživajo obiskovalci in njihov štirinožni prijatelj. Sedem na primerno mesto in pobrskam po dobrinah iz nahrbtnika, ko se mi pridruži štirinožec, s katerim podelim hrano ne pa vročega čaja.
Iz doline se oglase zvonovi in oznanjajo poldne, ko zapustim vrh. Stopim mimo skrinjice na drevesu, pogledam na termometer, ki kaže celih osem stopinj Celzija in že hodim navzdol proti sedlu. Skozi vejevje ugledam del Turske gore in malce nižje vidim greben od Krvavca do Mokrice s Tursko goro in Brano in že sem na sedlu, kjer pričnem vzpon po pobočju Planjave. Višje sem, več gora je na vidiku, od Brane, Planjave, Ojstrice, Lučkega Dedca, Rzenika do Velike planine in pred njo je bližnji Kamniški vrh, kjer greben loči severno gozdnato pobočje od travnatega južnega.
Povzpnem se na 1243 m visoki in vetrovni vrh Planjave. Ne pomudim se dolgo na vrhu, le toliko, da naredim nekaj fotografij in že sem na stezici, ki se vije po pobočju navzdol s spreminjajočim pogledom na greben, ki povezuje Planjavo s Kržiščem. Nad Krvavcem in Zvohom so prvi oblaki, ko hodim po rebri navzdol do stičišča s potjo s planine Osredek, od koder grem proti vzhodu in v rahlem spustu prečim pobočje Strme senožeti ter pridem do označene poti nad pašniki Ravne senožeti.
Prestopim ograjo in se spustim do bajt pašnika, kjer še cveti materina dušica. Dosežem naslednjo ograjo in ob njej grem do kolovoza občudujoč breze in drugo drevje s pogledom na prehojena vrhova.
Sledi le še kratka pot po kolovozu in sem pri pruhu in jeklenem konjičku, kjer odložim pohodniško opremo v prtljažnik, sedem za volan in se odpeljem v dolino.