Silvo Baznik: Ob osmi uri izstopim iz avtomobila na izhodišču poti v Kamniški Bistrici. Obujem planinske čevlje, oprtam nahrbtnik, ki je obtežen z derezami in cepinom in grem na pot.
Jutro je prijetno hladno a se hitro ogrejem, ko stopam strmo po vijugasti stezici skozi gozd. Vsepovsod ležijo padla drevesa a steza je očiščena in tako zlahka pridem do previsnih skalnih vdolbin, imenovanih Galerije. Do sem je nekoč segal ledenik. Pot se obrne in po nekaj minutah vzpona sem pri spodnji postaji tovorne žičnice na Kamniško sedlo. Nadaljujem skozi bukov gozd do gozdne ceste, kjer se odločim za ovinek. Grem levo na jaso na Jermanci. Do sem so se nekateri pripeljali po gozdni cesti in si tako skrajšali hojo za eno uro. Tu lahko občudujem gore od Mokrice do Skute in preden nadaljujem naredim kopico fotografij. Sprva grem po cesti, ki se spremeni v stezico in v nekaj minutah hoje se priključim markirani poti, ki me popelje mimo stezice za Repov kot na nasprotno pobočje, ki je že poprskano s snegom in kjer se v ključih pnem in višje pridem iz gozda, kjer izvira studenec v Klinu. Od tu zavijem desno skozi kratek gozdni pas do trate Na stanu, kjer stoji zasilni bivak Pri pastirjih. Ustavim se in naredim odmor, da nekaj použijem in popijem iz nahrbtnika. Nadaljujem pot v krnico mimo skalnih balvanov. Zadnji del poti poteka naravnost proti severu, po vijugasti stezici grem mimo Kamrice, večjega balvana, po stopinjah predhodnikov naravnost navzgor do strmega južnega pobočja Kamniškega sedla med Brano in Planjavo. Ko zagledam kočo, grem z gazi levo na vršni rob sedla, kjer me veter hladi a to me ne moti, da ne bi občudoval gore. Kot na dlani so Brana, Kotliči, Turska gora, Rinke, Savinjsko sedlo z Babo v ozadju, Mrzla gora, Krnička gora, spodaj Okrešelj in Logarsko dolina, zadaj Olševa in Peca, Krofička, Ojstrica, Planjava, daleč na jugu Kamniški dedec z Zelenim robom Velike planine v ozadju. Ja, splačalo se je potruditi na Jermanova vrata ali kot sedaj pravimo Kamniško sedlo.
Drugi odmor naredim pri koči, na zatišni strani. Zimska soba je odprta a jo bo obiskovalec za seboj verjetno zaprl. Ko se okrepčam, oprtam nahrbtnik in se po snegu podam naravnost navzdol. Kako gre hitro a kljub temu varno stopam. Srečam še nekaj pohodnikov, s katerimi izmenjamo nekaj besed in nadaljujemo vsak v svojo smer. Nekoliko nižje pod krnico pospravim gamaše v nahrbtnik in nadaljujem po jutranji poti na Jermanco, da še enkrat poslikam Kalško goro, Skuto in ostalo, kar doseže moj pogled.
Še je potrebno stopiti v gozd in navzdol, mimo tovorne žičnice, pod Galerije in do ceste, kjer je moje prevozno sredstvo. Z velikim zadovoljstvom sedem v avtomobil in se odpeljem proti domu. Na poti nisem uporabil derez in cepina a na sedlu je že nastala skorja. Sonce podnevi topi zgonjo plast snega, mraz ponoči bo poskrbel za pomrznitev in razmere za hojo se bodo spremenile ...