Nad čarobnimi gorskimi jezeri
Dolomiti naju pričakajo v jutranjem soncu, in ker na izpitu iz meteorologije nisem plonkal, vem, da bo pravi dan za gore. Italijansko gorovje se zrcali v vsej svoji lepoti. Z vsako minuto sva bolj prevzeta, saj se nama odpirajo vedno lepši razgledi. Imava nekaj težav z zvezo s kontrolo letenja v Padovi, a končno se slišiva tudi z njo. Prečudoviti razgledi tudi proti Avstriji in Švici z višine 10.000 čevljev naju osupnejo.
Veliko je gorskih jezer, večjih in manjših, vsa so čarobna. Človek bi kar pristal tam nekje in ostal v tej opojni lepoti. Pod nama se pojavi ogromno jezero z ladjami in od nekod spodaj se vzpenja poslovni reaktivec. Lugano, Švica. Desno spredaj pa celoten masiv švicarskih Alp. Vse je pod nama in midva sva kot kralja tam zgoraj v tem dvosedežnem virusu. Desno se odpre Matterhorn, mogočen in visok. Pred nama pa visok masiv. Je to že Mont Blanc? Ne more še biti. Na zahteve po vzpenjanju vse kontrole letenja dovoljujejo prelet na lastno odgovornost.
Virusu se že malo pozna višina in dviganje se je zmanjšalo. Monte Rose, ki je pred nama, ne bova mogla preleteti, ocenim, da jo bo bolje obleteti. Navpične skale, planinska koča na robu prepada, večni sneg in zunanja temperatura kažejo, da se začne zares. Piha severni veter, zato se ne približava skalam. Preko pogorja na severno stran pa ne moreva. Ampak spodbuda na horizontu - to pa je Mont Blanc, brez dvoma.
Rada bi se povzpela preko hrbta masiva na severno, privetrno stran, a ne gre. Prenizko sva in variometer pokaže padanje. Hitro izgubljava višino. Sva nizko nad grebeni in ne pomaga drugega kot ostrejši zavoj proti Aosti, v dolino. Padanje preneha, vendar je dviganje majhno. Počasi se vzpneva v višino pogorja pred Mont Blancom in pri tem ocenim, da bo šlo preko nekega sedla na severno stran. Nizko preletiva skale in sneg in res je na severni strani bolje. Mont Blanc je najin! Ampak 15.000 čevljev bo premalo, greva na 16.500. In naenkrat sva na vrhu. Težav z dihanjem ni. Na gori so planinci in po pobočju jih hodi proti vrhu še več. Vendar midva kraljujeva še 100 metrov nad njimi. Uspelo nama je, dosegla sva cilj.

Nekaj reklame Pipistrelu
Levo, nekoliko spodaj je še turistična postojanka, vklesana v vrh skale - Aiguille du Midi. Ura je pol desetih in snežna belina se zrcali na najvišji gori Evrope. Sedaj pa proti Franciji in letališču Romans (LFHE). Počasi se spuščava in pod nama polzijo še zadnje francoske gore in hribi. Izjemne lepote, ki jih je težko opisati. Pri spuščanju začutim potrebo po spanju, poznam to, ni prvič – bila sva na redkem zraku in to je posledica pomanjkanja zraka. Do letališča Romans, ki je od Mont Blanca oddaljeno 80 navtičnih milj, komaj porabiva višino in kmalu se kolesa letala zavrtijo po francoskih tleh. Napolniti morava rezervoarje in nato naprej. Presenečenje sledi: že prej sva vedela, da imajo le avgas, a liter stane dva evra. Zelo poceni in zaradi cene goriva sva še boljše volje. Na tem letališču gospodari prileten zakonski par, zelo prijazen, ustrežljiv; obisk tega letališča priporočava vsakomur. Natočiva 50 litrov, oddava "flight plan" in že se dvigava pod francosko nebo in usmerjava proti Tarbesu (LFDT). Sprva je pokrajina zelo zanimiva, prekrasna in raznolika.
Čez kakšno uro se prevesi v ravnino, postane vedno bolj enolična in na koncu je le še ravnina, njive in travniki. Letališč ni, ampak že bližje Tarbesu prečkava Toulouse. Pričakujem, da naju bo kontrola letenja malo "sprehajala naokoli", vendar kljub precejšnjemu prometu naju vključi kar med vzletajoče airbuse. Nadaljujeva v Tarbes. Ne morem verjeti, da gre v gneči potniških letal kot po maslu. Naslednji trenutek že oblikujeva šolski krog nad letališčem Tarbes in pristaneva. Nekako poiščeva pot in se prebijeva do hangarja. Jadralci se odpravljajo v Pireneje na modro termiko, na letališču ni nikogar razen njih. Letalo postaviva v senco večjega drevesa, ga priveževa (lengerirava) in v neznosni vročini odideva do bližnjega hotela. Naslednji dan se oglasiva na letališču, natočiva gorivo in pokramljava s francoskimi letalci. Vsi so začudeni: tako daleč, pa s tako majhnim letalom?! Narediva nekaj reklame slovenskemu Pipistrelu in napolniva rezervoarja z gorivom Total 91 – specialnim za motorje Rotax. Cena? Za liter hočejo 1,95 evra. No ja, lahko bi bilo kak cent cenejše, ampak bo v redu.

Pomoč umetnega horizonta
Naslednji dan naju čaka etapa proti Korziki, natančneje v Propriano (LFKO). Nekoliko pred Carcassonnom pomislim, da bi obrnila direktno na morje in kar nad vodo odletela proti Korziki, saj bo nekoliko bližje. Muči me misel na morebitne težave na morju zaradi vizualnega zlitja neba in vode, izgube horizonta. Poskusiva, morda bo šlo, saj ne bo prvo morje, ki bi ga preletela. V soglasju s kontrolo letenja spremeniva načrt leta in se usmeriva na morje. Na francoski obali nama GPS pokaže oddaljenost od Korzike – 270 navtičnih milj. To je okroglih 500 kilometrov vodnih površin. Potreben bo zelo resen pristop k letenju in obeta se utrudljiv let. Vidljivost ni najboljša in hitro izgubljava obalo iz vidnega polja. Darja bolje vidi in občasno zaznava verjetno obalo, medtem ko si jaz pomagam z umetnim horizontom. Tam nekje se kaže kakšen manjši in osamljen kumulus; tam je verjetno obala ali pa ne. Čez nekaj časa se pred nama pojavi oblačnost tudi na morju. Letiva na višini 2000 čevljev in oblaki pred nama so nekoliko nižje. So zgoščeni, vendar se skoznje občasno kaj vidi. Od nekod se pod nama pojavi vojaška ladja. Nimam časa ugotavljati, čigava je. Kmalu izgine in tudi oblaki se razredčijo. Kamor pogledava, je modrina - nad nama, spodaj spredaj, zadaj, levo in desno.
V največjo pomoč mi je umetni horizont, ne izgubim ga izpred oči. Verjetno ga bom ponoči tudi sanjal. Čez nekaj časa spet ladja, ki pluje proti Afriki. Pa spet območje z nizko oblačnostjo. Vmes neskončna modrina. Že precej časa tudi Darja ne omenja kopnega. Torej je predaleč in ga ni mogoče videti. Samo najina "navigacijska tablica" nama govori, kje sva in koliko še imava do obale. Že dolgo sva nad Sredozemskim morjem in pred sabo ugledava tretjo ladjo, pluje približno v najini smeri. Na njej piše Corsica Ferries, in če gremo v isto smer, bi morala midva glede na čas letenja kmalu videti kopno. Darja zatem omeni, da verjetno vidi kopno. Jaz niti ne trznem, ker vem, da vidi veliko bolje od mene in vedno prva ugleda kopno. In res! Čez približno deset minut se tudi meni dozdeva, da v rahli meglici vidim obalo. Korzika! Dosegla sva jo. Ne vem, ali je bil večji podvig polet nad Mont Blanc ali teh 270 milj po morju. Vsekakor bi na goro še letel, tolikšne dolžine letenja nad morjem pa si več ne želim.

Sredi divjine, okrog pa hribi
Obala vedno bolj izstopa iz rahle meglice in odpre se nama prelep pogled na hriboviti otok. Ajaccio naju prepusti Proprianu, in ko ugledava letališče, pričakujeva molk na radijski postaji. Sedaj sva se že navadila, da manjša francoska letališča delujejo po sistemu "air-air", kar pomeni, da ko priletimo v območje takšnega letališča, slepo oddajamo po radijski postaji. Če je še kdo v zraku, se bomo z njim dogovorili, kako in kje bomo leteli in kako pristali. Zanimivo, sistem popolnoma deluje. V naslednjih minutah se kolesa najinega virusa nežno dotaknejo pristajalne steze na tem prelepem otoku. Letalo zasidrava ob robu ploščadi in odideva v pregrešno drago mestece. Če omenim samo, da je pol litra piva 6,5 evra, bo jasno, da tu nekdo mastno služi s turisti.
Naslednje dopoldne sva na letališču že pripravljena na polet domov. Ni goriva? In kaj zdaj? Sredi divjine smo, okrog nas hribi, goriva v virusu pa je morda do Italije!? Morda, kaj pa, če ga ni? Kaj, če ga prej zmanjka? Recimo nad Ligurskim morjem. Lahko se razburjate na vso moč, a če ne znate francosko, ste opleli. Žalostno opazujem svojo licenco, v kateri piše, da sem opravil angleško frazeologijo in angleški jezik "level 4". Kaj mi sedaj vse to pomaga? Smo pač v Evropi, me strezni Darja, tu je vse mogoče. Nekako mi dopovedo, da lahko dobim gorivo na deset minut oddaljenem letališču Figari. Pa greva tja, da napojimo virusa. Nekoliko večje letališče, obetavno, ker vidim bencinsko črpalko. Tukaj naletim na uradnike, ki govorijo angleško, in prijazno mi povedo, da sem storil prekršek, ker nimam predhodnega dovoljenja za pristanek na tem letališču (PPR). Na vseh letališčih na Korziki, ki imajo gorivo, je treba najaviti pristanek sedem dni prej. Tu mi logika neha delovati, saj letališče nima velikega prometa, pa vendar sedemdnevna predhodna najava? Izgovor seveda ne pomaga. Vljudno se opravičim in gospodje se omehčajo. Poslovimo se v prijateljskem vzdušju, izgubimo se proti vzhodu. Ligursko morje pod nama, levo še dolgo obale Korzike in nato samotni otok Montecristo. Že zdavnaj bi morala dobiti kontrolo letenja v Rimu, vendar jo midva slišiva, ona pa naju ne. Tu je že Elba in Rim naju komaj sliši. Podajajo si naju različne kontrole letenja in midva jim pač slediva. Pod nama je Toskana, nad njo je posebno očarana Darja, predvsem zaradi televizijskih novel. Saj ni slaba, vinograde ima.

Ljubo doma, kdor ga ima
Apeninski polotok preletiva kar hitro. Vročina je strašna in venomer morava paziti na temperaturo olja. Pri San Marinu naju kontrola letenja precej grobo pošlje na višino 9000 čevljev, zaradi aktivne vojaške cone. In s to višino priletiva nad Jadransko morje, ki ga nameravava prečkati. Če je bila vidljivost na Sredozemskem morju slaba, je tukaj katastrofalna. Posloviva se od horizonta in zaplujeva v nekaj temno modrega. Počasi se spuščava in bližava hrvaški obali. Pulj naju prosi, naj odletetiva bolj proti Portorožu, ker so na najini poti jadralni padalci!? Seveda, naj fantje letijo varno in v miru. Prestopiva mejo in sva doma! Darja si oddahne bolj kot jaz, saj je bila deležna kar nekaj adrenalinskih trenutkov. Zlasti vidljivost nad morjem jo je vznemirjala.
Polet nad Slovenijo do Maribora ni bil nič posebnega, zagotovo pa je bilo prijetno slišati ljubljanske kontrolorje letenja. Še mehak pristanek na mariborskem letališču in propeler virusa se je ustavil pred bencinsko črpalko. Najprej poskrbiva zanj, ki naju je tako lepo nosil in ubogal vso pot. Vesel sem, da se je vse v redu izšlo. Pridobil sem dragocene izkušnje in dodatno izpopolnil znanje, ki ga ni mogoče dobiti v nobeni šoli.

Danilo Kovač, Letalski center Maribor
Fotografije (Darja Kovač): (1) Mont Blanc, (2) Aiguille du Midi, (3) Monte Rosa, (4) Korzika