Nedelo, 22.08.04 – Jože Hudeček: Je res vsemu, zaradi česar smo bili z našim obnašanjem do hribov nezadovoljni že prejšnja leta, krivo samo letošnje vreme?
Kako smo rekli, ko smo bili še majhni? Še štirikrat gremo spat, pa bo nosil sveti Miklavž. Tokrat žal ne bo od nikoder svetega Miklavža, ki bi hotel kaj nositi. Pa ne nam, namesto nas, kam v hribe, saj je najlepši čas za to, da človek odloži skrbi, nabaše nahrbtnik in se odpravi kam gor, kjer je zrak boljši in skoraj neomadeževan, kjer sonce ni zastrto s smogom in meglicami izpušnih plinov, nekam, kamor ne sežejo bobnenje strojev in brnenje vsakodnevnega prometa pa vik in krik množice, ki preizkuša in izziva vzdržljivost že tako prenapetega živčevja sužnja sodobne civilizacije.
Sami bomo morali poiskati, kar potrebujemo za nekaj dni, preživetih v gorah, sami se bomo morali odločiti, kam bomo krenili, v visokogorje ali na tiste nižje in manj zahtevne vrhove, od koder je pobeg v dolino krajši in varnejši. Videti je, da je prav ta dilema letos krojila mero obiska v zgornjih plasteh slovenskih gora, saj jim je menda muhasto vreme usodilo sorazmerno samotno poletje, skromen obisk v primerjavi s prejšnjimi, zlasti pa lanskim letom. Če naj iz tega sklepamo na odnos Slovencev do gorohodstva in do ljubezni do gora, ki je vendar pri nas prišteta med nacionalne značilnosti, potem si moramo lepo priznati, da je »planinstvo« zgolj želja po menjavi okolja za minimalno ceno napora in za ceno kar najmanjšega denarnega vložka in da ga je mogoče ob vsaki hitri, nepričakovani spremembi vremena odpovedati, skratka »skenslati«.
Je res vse tako prekleto prozaično? Je res vsemu, zaradi česar smo bili z našim obnašanjem do hribov nezadovoljni že prejšnja leta, krivo samo letošnje vreme? Nekoč so zaradi pričakovanega slabega vremena nosili pravi ljubitelji gora s seboj pelerine, italijanski plezalci slavne »veverice« pa celo zložljive dežnike in poželi za to salve smeha (ampak na suhem!), danes pa se slovenski »alpenländer« izogiba vsaki kaplji. Pa saj nimamo sladkorja, če že kaj, imamo maslo na glavi! Sicer pa, za mnoge, ki bežijo v hribe (to je edina prava beseda: »bežijo«), pravi azil ni kakšna srednjegorska koča, kamor brez težav prodro tudi »žurerji« iz malomestnih ali predmestnih restavracij »srednjega dometa«, temveč visokogorska koča, katere mir in popolna tišina sta nepoplačljiva kvaliteta, ki jo pride človek iskat sam, peš, spolnim nahrbtnikom na plečih, iskat na višino dva in več tisoč metrov.
Morda je res, da so se zadnja leta obiskovalci teh koč prepočasi množili, kar je ne nazadnje samo koristilo miru v teh visokogorskih kočah. Ampak čisto brez potrebe je bilo, denimo, preurejanje nekaterih izmed teh visokogorskih pribežališč v moderne (po čigavih merilih?) gostinske lokale, polne aluminija in ultrapasa namesto lesa, fotografskih povečav namesto nerodnih amaterskih slik in včasih prav trapastega kiča, kipa je v takem okolju prijetnejši. Zlasti je bilo neustrezno uvajanje zvočnikov in glasbenih avtomatov za fiktivne potrebe mlade generacije. Te so v absolutni opreki z okusom in potrebami generacije, ki je se pred kratkim prihajala tja gor poslušat tišino ali pa kvečjemu kako Ipavčevo »vizo«, za katero je danes treba iti najmanj v Avstralijo.
Je že res, da je marsikaj res, ampak to, da se bodo ljudje mlajše generacije v okolju iz aluminija in ultrapasa počutili bolj »doma«, da jim bo soba ljubša in bolj »domača«, če bodo iz nje vrgli nekdanjo »kmečko peč«, tega pa ne verjamem in - naj bo se tako tvegano - trdim, da ni res. Slišati je take, ki pravijo, da čez kako desetletje ali dve nas in naše generacije ne bo več in da je treba do takrat počistiti z »gnilo preteklostjo«. Kako zaničljivo mnenje o lastnih otrocih, gospodje!
Pred dobrima dvema stoletjema in četrt so se štirje pogumni Bohinjci na priprošnjo žal nepomičnega intelektualca Žige Zoisa povzpeli na najvišji vrh slovenskih gora, na Triglav. Se pred kakim letom je bilo obiskovalcev tam zgoraj vsako leto več kot petdeset tisoč. Letos jih bo manj. Zakaj?