Dnevnik, 14.09.05 – Miha Pavšek: Včasih si je treba gledati vreme tudi od blizu.
Prosti čas
Vreme in ljudje
Kjer se dela vreme pred očmi
V enem od prispevkov smo že razglabljali, da se vreme najraje skazi prav za konec tedna, še posebej, če hočete v gore (saj je september osrednji planinski mesec ali pač?). Potem pa se že prvi ali najkasneje drugi delavnik vsaj za silo uredi in nato drži do petka popoldne ali v najboljšem primeru do sobotnega dopoldneva. Včasih bi bilo bolje in predvsem lažje, da bi se namesto k strokovni razlagi zatekli kar k vraževerju. Kako naj drugače pojasnimo, da sta bila zadnja dva suha dneva v večjem delu Slovenije v začetku avgusta? In spet, kako naj razložimo, da se bo tudi ta vikend zgodba bolj ali manj ponovila? Glede na to, da imamo v Sloveniji za nekatere meteorološke postaje že kar dolge nize podatkov bi morda veljalo pogledati, katera je tista dvojica skupaj držečih se dni v tednu, ko je vreme najboljše. Strokovnim ugotovitvam sledeča parlamentarna procedura bi bila v takem primeru zgolj formalnost. Vsaj kar zadeva lepo vreme se ni bati, da bi zatajil glasovalni stroj in zmaga bi bila gotovo naša.
Včasih si je treba ogledati vreme tudi od blizu in se na lastne oči prepričati, kako točna je vremenska napoved. Zadnje čase so namreč nekatere napovedi kot vroče žemljice - te se hitro ohladijo, zato je treba speči nove. Gobarji z vremenskimi »žemljicami« pač nimajo težav, drugo pa je, če greš v hribe - in smo tudi šli! »Dopoldne deloma jasno, zjutraj pa bo ponekod po nižinah megla. Čez dan bo več spremenljive oblačnosti in predvsem v zahodni polovici države bodo posamezne plohe ali nevihte.« Grintovci so bili že navsezgodaj zadelani, pa saj gremo v Julijce, kaj bi se vznemirjali. V »srcu« Gorenjske, nekje med Brezjami in Žirovnico, se nam naposled le pokaže Triglav, seveda nad oblaki, ki sestavljajo vmesno, nekakšno »polžjo« plast vremena (vse je namreč nekam sivo, sluzasto in se le počasi premika...). Stola in Golice ni na spregled, neobetaven je tudi pogled proti Luknji pri Aljaževem spomeniku na Dovjem. Martuljške gore se vidijo že skoraj do vrha in sveži nanosi grušča pričajo o tem, da ima že nekaj časa glavno besedo voda. Nad Ratečami in Vršičem pa se kaže varljiva jasnina.
Tik pod prelazom pustimo en avto in se zbašemo v drugega, s čimer prihranimo eno »vršičarino«. Njen pobiralec na kolesu je oblečen v svetleč brezrokavnik, kar nam da vedeti, da bomo imeli tekom dne verjetno opraviti z meglo. Takrat je še nad nami in jo nese s Primorske, mi pa jo mahnemo hitro nazaj proti Gorenjski na vstop v zavarovano plezalno pot. Ko ravno dobro zastavimo, nas hoče jutranja ploha odvrniti od naših namenov. Hladno ni, glasba iz doma ob velikanki pod Poncami nas tudi spremlja, zato bomo dobro opremljeni kos taki plohi, si porečemo, in že nadaljujemo ob jeklenicah in med klini. In tako vse do vrha z vmesnimi srečanji in kratkotrajnimi razgledi proti dolini v redkih trenutkih, ko se razkadijo meglice. Znani alpinist je nekoč dejal, da se v takem vremenu v steni lahko kar »nasloniš« na meglo. Na vrhu vlažen primorski jugozahodnik končno odpihne planiške »oberkrajnerje« in nekaj minut smo celo sami in v tišini. Ko pomalicamo in ravno ugotavljamo, da se nam ne mudi preveč, nas doseže obilnejša ploha in prisili k vrnitvi v civilizacijo. Njen prvi znak po prihodu iz oblaka so ovce in malo nižje konji, jekleni seveda. Konec dober, vse dobro, si porečemo nazaj grede v avtu, ko prečkamo troje ploh in dva sončna pasova. Še dobro, da vsaj neviht ni bilo...
Besedilo in fotografije
Miha Pavšek