Jelena Justin: Gradiška tura (793 m)
Danes bomo obiskali eno od klasičnih zavarovanih poti v Sloveniji, Furlanovo na Gradiško turo. Pred dvema letoma je zraven nastala še ena ferata, ki je malce zahtevnejša. A te se bomo lotili kdaj drugič.
Vzpon na Gradišče je lahko lep uvod v novo poletno sezono, saj pristna in čvrsta vipavska skala daje občutek visokogorja, plezamo namreč v strmem apnenčastem svetu, ki nam je tako ljub. Gradiška tura je ena težjih zavarovanih plezalnih poti pri nas, zato je uporaba samovarovalnega kompleta nujna. Predvsem v zgornjem delu namreč poteka po izpostavljenem razu. Ker se gibljemo v vertikalnem svetu, je tudi čelada nujna oprema, ki nas ščiti pred padajočim kamenjem.
Izhodišče za turo je vas Gradišče. Z avtoceste Ljubljana–Koper zavijemo proti Vipavi. Peljemo se mimo table Vipava, ko nas smerokaz usmeri desno v Gradišče. Po približno dveh kilometrih asfaltirane ceste prispemo na parkirišče. Smerokaz nas usmeri na pot, ki se v smeri vzhoda dviga skozi gozd. Višje pot zavije ostro levo, tik pred vstopom v smer se desno odcepi pešpot na Gradiško turo, pešpot, ki jo bomo mi uporabili za udoben in lep sestop. Zavarovana plezalna pot na Gradiško turo poteka po izraziti trikotni skali; omenjenemu sektorju so športni plezalci tudi dali ime Trikot.
Drznila bi si trditi, da je vstop v Furlanovo smer na Gradiško turo najzahtevnejši detajl celotne smeri, saj je nekaj metrov treba preplezati prosto, kar za neizkušene ni ravno enostavno. Smer poteka ob jeklenici, po strmi zajedi navzgor. Skala je trdna, stopi pa precej narazen, tako da se je včasih treba malo ustaviti in premisliti, kam dati noge in za kaj se prijeti z desno roko. Na vrhu zajede skalni svet postane malenkost lažji. Prek ozke police dosežemo lesen, razgledni balkon, ki smo ga že prej lahko opazovali od avtomobila in se čudili, kam se podajamo. Nadaljujemo po grapi, dokler strmega vzpona ne prekinemo s prečenjem v desno, do izpostavljenega raza. To je najlepši del ture. Napredujemo ob varnih in trdnih jeklenicah vse do vrha Trikota, kjer se ferata združi s pohodno potjo. Raz je resnično izpostavljen. Gibljemo se po zahtevnem terenu, ki ni za vrtoglave.
Markirana pot nas vodi naprej do vrha Gradiške ture. Steza je precej strma, sploh tik pod vrhom. Z vrha je čudovit razgled na celotno Vipavsko dolino in na številne majcene vasi nad njo, ki mejijo na Kras. Do vstopa v smer bomo potrebovali 15 minut, do vrha plezalne smeri 30 minut, do vrha Ture pa še nadaljnjih 45 minut.
Pobudo, da se nadela zavarovana plezalna pot do vrha Gradiške ture, je dal predsednik PD Vipava župnik dr. Otmar Črnilogar. Plezalna pot je bila nadelana 15. junija 1969, poimenovana pa po Fricu Furlanu, ki je v njenih stenah leta 1952 izgubil življenje. Razgledni mostiček je bil zgrajen leta 1971, poimenovali pa so ga Gnezdo.
Po Črnilogarju so poimenovali novo ferato, ki pripelje povsem na vrh Gradiške ture – Otmarjeva pot. A te se bomo lotili ob drugi priložnosti.
Sestop po ferati je zahtevnejši kot vzpon, zato predlagam, da si zanj izberemo tisto običajno pot, ki je pa tudi strma in zahteva previdnost. Videli bomo tudi vstop v Otmarjevo pot, ki v spodnjem delu poteka po gladki skali, v pomoč pa so nam številne skobe. Vmes bomo morda naleteli na športne plezalce, saj je v tem delu na desetine različno zahtevnih plezalnih smeri.
Nadmorska višina: 793 m
Višinska razlika: 500 m (160 m plezalnega dela)
Trajanje: 2 uri in 30 minut
Zahtevnost: 5 / 5