Ostani na pravi poti, dva barvna kroga zelo pomagata
Andraž Zupančič: Slovenci radi hodimo v gore pa tudi le na daljše sprehode v naravo. A kdor ne pozna dobro poti oziroma želi preizkusiti kaj »novega«, mu še kako pridejo prav markacije. Markacisti opravijo z označevanjem veliko dela, zgodovina te dejavnosti pri nas pa je zelo dolga.
Organizirano planinstvo ima v Sloveniji že več kot 130-letno tradicijo; slovensko planinsko društvo, predhodnik Planinske zveze Slovenije, je bilo ustanovljeno 27. februarja 1893. Planinci in vsi, ki radi prosti čas preživljajo v naravi, so seveda zavezani ohranjanju narave in na drugi strani ohranjanju lastne varnosti. Pri tej lahko veliko naredimo sami, gore je treba spoštovati, a malce pomoči nikoli ni odveč. Del te je vsekakor znamenita markacija.
Začelo se je precej zgodaj, pred več kot 150 leti, ko so bile prve oznake še rdeči kvadrati ali rdeče črte, pravi preobrat pa se je zgodil, ko je Alojz Knafelc, živel je od leta 1859 do 1937, prvi označil pot na Triglav, in sicer z značilnim rdeče-belim očesom, leta 1871. Po nekaterih virih naj bi Knafelc zamisel za oznako dobil po vzorcu na krilih metulja gorskega apolona.
Markacija kot politično orodje
Bolj sistematsko markiranje planinskih poti sega v leto 1893, ko so tudi ustanovili markacijski odbor, s takrat sedmimi člani. V prvem letu delovanja so označili 97 poti, glavni namen pa ni bil le orientacija v naravi, temveč je bil tudi zelo političen. Tako so namreč želeli preprečiti, da bi Nemci po slovenskih planinskih poteh še naprej postavljali nemške napise in kažipote. Za prvotno označevanje so uporabljali ravne črte v rdeči, zeleni, rumeni, modri, ponekod tudi črni barvi in potek poti označevali s križi, večjimi kvadrati in krogi. Tak način markiranja se je ohranil vse do konca prve svetovne vojne. Nato so začeli iskati enotno oznako in tu so začetki Knafelčeve markacije.
Ker je kombinacija rdeče in bele barve dobro vidna, v naravi izstopa in je tudi preprosta, je ta vrsta oznak leta 1922 postala stalna in ima določene mere: premer markacije je od 8 do 10 centimetrov, bel krog v sredini ima premer 4 do 5 centimetrov.
»Knafelčeva markacija je likovno popoln znak, ki je izviren, preprost, opazen in razpoznaven. Postala je simbol slovenskega planinstva. Od leta 2007 je zaščitena z zakonom o planinskih poteh, od 2016 je tudi zaščitena blagovna znamka,« pravijo na planinski zvezi.
Za zagotovitev varnosti veliko prostovoljnega dela
Strokovna sodelavka Planinske zveze Slovenije (PZS) Katarina Kotnik dodaja, da je na Slovenskem danes označenih za dobrih 10.000 kilometrov poti, imamo pa 1178 licenciranih oziroma 1015 aktivnih markacistov. »Markacist lahko postane vsak član PZS, ki je star najmanj 16 let in se je sposoben gibati po lahkih, zahtevnih in zelo zahtevnih planinskih poteh. Opraviti mora tečaj za markacista kategorije A,« je povedala sogovornica.
Na leto markacisti za svoje dejavnosti, od risanja oznak do zavarovanja in urejanja poti, namenijo skoraj 40.000 prostovoljnih ur dela. Na PZS sicer pravijo, da število markacistov počasi narašča, a je tudi obisk gora vse večji, zato imajo vse več dela. »Planinske poti se neprestano spreminjajo, tako zaradi človeškega dejavnika kot zaradi delovanja narave. Želimo si, da bi markacije planince pravilno vodile k cilju,« še pravi Katarina Kotnik.
Tudi druge barvne kombinacije
Markacije so praviloma postavljene ali narisane na 50 do 200 metrov, srednji krog je lahko tudi rumene barve (za mednarodne poti). Zeleno-rumena kombinacija označuje učne poti, z zeleno barvo obrobljena Knafelčeva markacija pa nakazuje mejno območje z Avstrijo. Belo-rdeča trikotna markacija označuje področje skupinskega lova, in strokovnjaki svetujejo, da se takim predelom raje izognete.
»Druge obhodnice se poleg markacije označijo s številko, na primer SPP z 1 desno spodaj, ali pa s črko oziroma podobno oznako obhodnice. Pod okriljem PZS se označujejo tudi turnokolesarske poti. Kjer so združene s planinsko potjo, pod markacijo najdemo modro črto. Kjer pa planinske poti ni, je bel kolobar, obrobljen z modro, iz kolobarja pa segata pedala,« še pojasnjuje Katarina Kotnik.
Oznaka tudi v državah nekdanje Jugoslavije
Že pred več kot sto leti je Alojz Knafelc v navodilih za markiranje zapisal, da mora »markacija dati turistu sigurnost, da bo po izbrani poti dospel na gotov cilj. Vsak znak ga utrjuje v zavesti, da je na pravi poti. Zato mora biti vsaka markacija lahko in dobro vidna, včasih bolj gosta, včasih bolj redka. Na dobro izhojeni poti, na primer cesti, kolovozu, so znamenja lahko bolj redka; tu so markacije le pomirovalne. Izdatno je treba markirati pri vsakem razpotju; tam je treba na pravi poti naslikati najmanj tri znake, tako da se iz razpotja nedvomno vidijo.«
Zanimivo je, da je Knafelčeva markacija postala enotni označevalni element v celotni nekdanji Jugoslaviji, zato so poti po Balkanu še danes uradno označene prav s slovensko oznako; podobno rešitev, z zamenjano rdečo in belo barvo, imajo v Avstriji. Drugje po Evropi pa so oznake povsem drugačne, večinoma sestavljene iz treh vodoravnih ali navpičnih črt različnih barv.