Delo – Marjan Raztresen: Natančno deset let po največji nesreči v slovenskih gorah, ko je na vaji gorskih reševalcev-letalcev ugasnilo življenje petih vrhunskih reševalcev
Delo, sreda, 1. avgust 2007
KNJIŽEVNBI LISTI
Tragedija v Turski gori
Knjiga, ki je spomenik žrtvam
Natančno deset let po največji nesreči v slovenskih gorah, ko je na vaji gorskih reševalcev-letalcev ugasnilo življenje petih vrhunskih reševalcev, je izpod peresa udeleženca tega dogodka dr. Iztoka Tomazina izšla v njegovi samozaložbi kot sedma knjiga medzaložniškega projekta Med gorskimi reševalci Tragedija v Turski gori. (Samozaložba, distribucija založba Didakta, 260 str., 34,90 evra.)
Pisec je knjigo posvetil »Borisu, Janiju, Luki, Mitji in Radu ter vsem, ki jih je 10. junija leta 1997 boleče zaznamoval njihov nenadni odhod onkraj naših obzorij«.
Knjiga ni niti malo romansirana pripoved o tragediji, ki ji je bil pisec priča od začetka do konca in še dalje od tega, saj je bil s kolegoma dr. Miranom Remsom in dr. Vladom Jurekovičem prvi, ki je takoj po usodnem padcu priletel s helikopterjem pod steno, kjer je ležalo pet z alpinistično vrvjo še v smrti povezanih gornikov. Doletela ga je še žalostna dolžnost, da je opravil prepoznavo reševalskih tovarišev. »Z Vladom sva jih zelo težko prepoznala. V roke sem vzel radijsko postajo in prav počasi, obotavljaje se in s težko kepo v grlu, kot bi si moral zrak za vsako besedo posebej trgati iz pljuč, začel naštevati: Mitja ... Jani ... Rado ... Luka ... Boris ... kon"c je, vsi so umrl" ... Kot bi zabijal žeblje v krsto, kot bi jih šele njihova izgovorjena imena dokončno izbrisala iz našega sveta, sveta preživelih.«
Sredi junija pred desetimi leti najbrž ni bilo Slovenca, ki ne bi bil po zaslugi medijev natančno seznanjen s podrobnostmi tragedije pod severnim ostenjem Turske gore nad Okrešljem v Kamniško-Savinjskih Alpah. Na dveh krajih prepadne stene so reševalci vadili manevre, ki jih morajo najpogosteje obvladovati pri resničnih letalskih reševanjih, kjer ne sme priti do najmanjše napake: pilot mora ohranjati lebdeči helikopter ne glede na bližino stene in nevšečne zračne tokove čim bolj na mestu, operater spusti jeklenico z reševalcem natančno na kraj nesreče, reševalec in po potrebi še zdravnik poskrbita najprej za lastno varovanje in nato zavarujeta ponesrečenca, mu dasta prvo pomoč, ga položita v transportno vrečo, jo pritrdita na jeklenico in dasta operaterju znak za začetek dviganja, potem ko se je na jekleno vrv pripel še reševalec. Ta spravi med težavnim manevrom težko vrečo v plovilo, ki se iz nevarne bližine stene odlepi šele tedaj, ko se tako dogovorijo posadka helikopterja in reševalci.
Tistega nesrečnega 10. junija je prišlo v severni steni Turske gore do usodnega sosledja dogodkov, ki so bili po prepričanju izkušenega gorskega reševalca in zdravnika dr. Tomazina predvsem sistemske narave in zanje nikakor niso bili krivi ali odgovorni pokojni, kot se je sprva namigovalo. »Razumnim in dobronamernim ljudem je bilo kmalu jasno, da so stvari preveč zapletene, kompleksne in nejasne, da bi lahko kogar koli obtožili,« piše Tomazin. »V resnici je šlo predvsem za vprašanje odgovornosti, ne krivde; iskanje krivcev ni smiselno predvsem zato, ker je za natančno analizo dogajanja pred nesrečo in med njo premalo podatkov.«
V Tomazinovi pripovedi, stkani iz vrste neposrednih pričevanj udeležencev, je seveda najbolj dramatičen opis dogajanj ob nesreči. Na pol metra široki in dobra dva metra dolgi skalni polici je dr. Jani Kokalj oskrbel namišljeno ponesrečenko, svojo kolegico dr. Miro Ažman, pri sidrišču je stal vodja reševalne skupine Mitja Brajnik, nedaleč od njega reševalci Luka Karničar, Boris Mlekuž in Rado Markič, ob njeni glavi pa reševalec Marjan Kregar, ki je bil določen, da spremlja zdravnico v helikopter. Ko je Kregar pripel doktorico, povezano v transportni vreči, in sebe na jeklenico ter oba odpel od sidrišča, je dal Brajniku znak, naj ju dvignejo in ta je znak posredoval v helikopter. Toda komaj sta bila ponesrečenka in reševalec dober meter nad sidriščem, je zdravnico v vreči obrnilo na glavo, ker se je ena od varovalnih vrvic peterice zapletla v vrečo, pet reševalcev v steni je sila helikopterja v hipu dvignila v zrak in jih odtrgala s sidrišča v skalah, naslednji trenutek se je vrvica okoli vreče snela, helikopter se je, razbremenjen velikanske teže, dvignil, peterica pa je zgrmela v prepad. Kljub silovitosti bi bila tragedija lahko še večja, če pilotu ne bi uspelo obdržati helikopterja v zraku; če bi treščil v goro, bi skupaj z njim ob peterici v steni končala še zdravnica in njen reševalec pod plovilom ter štirje člani helikopterske posadke in trije gorski reševalci v njem.
Knjigo je pisal zdravnik Gorske reševalne zveze, ki je v besedilo zelo namerno vpletel poglede na sodobno prakso letalskega reševanja v gorah. To omenja v recenziji tudi akademik prof. dr. Matija Horvat, prav tako gornik od nog do glave: »Morda se bo kdo namrščil ob branju Tomazinovih kritičnih misli. Temu svetujem, naj preskoči uvodna poglavja in za začetek prebere opis reševanja iz stene Štajerske Rinke, po katerem bo vse laže razumel in sprejel.« Enako tehtna je recenzija Toma Virka, ki pravi, da je avtor »z besedo postavil spomenik žrtvam te tragedije, torej knjigo, ki bo ne le spomin nanje, ampak opomnik, nenehno opozorilo, da se kaj takega ne bi več ponovilo«.
Marjan Raztresen