Večer, Okolje - Marjeta Keršič Svetel: Ko tole pišem, se končuje dvodnevna konferenca o evropski divjini, ki jo je v okviru češkega predsedovanja EU in evropski komisiji sklical češki minister za okolje Ladislav Miko ...
… Evropska divjina? Kaj pa naj bi to sploh bilo? To se bo verjetno marsikdo vprašal. In zakaj bi se najbolj odgovorni evropski politiki sploh pogovarjali o taki stvari? Pravzaprav je bila konferenca deloma namenjena ravno iskanju odgovorov na taka vprašanja. Toda predvsem je bila namenjena skupnemu pozivu vsem evropskim državam, da so zadnji ostanki evropske divjine nekaj neizmerno dragocenega. Nekaj, kar je treba ohranjati. Pa celo več; divjina je nekaj tako pomembnega, da jo je treba v Evropo tam, kjer je ni več, privabiti nazaj. Divjina je pravzaprav narava v svoji najbolj celoviti podobi. To so območja brez vidnih vplivov človeka, kjer naravni procesi (pa naj bodo še tako burni in navidez katastrofalni) potekajo nemoteno. Divjina je odmaknjena, naporna, nevarna, je pa tudi neizmerno lepa, navdihujoča in ustvarjalna.
Tema konference je bila za marsikoga osupljiva. In vendar je v Evropi zelo veliko ljudi, ki cenijo divjino in vse, kar nam daje. Toliko jih je, tudi med znanstveniki, politiki in ne nazadnje podjetniki, da je divjina naposled prišla na dnevni red najvišjih organov EU. V začetku februarja je Evropski parlament sprejel Resolucijo o evropski divjini. O tem ni poročal skoraj noben medij in vendar gre za izjemno pomembno resolucijo, ki ugotavlja, kako pomembna je divjina za prihodnost Evrope in kako pomembno je, da se nemudoma lotimo ohranjanja tega, kar je od divjine v naši soseščini še ostalo.
Divjina je dom človeštva, je okolje, v katerem smo ljudje postali misleča bitja. Šele zadnja stoletja so prinesla velike urbane civilizacije in šele zadnja stoletja so divjino izrinila na obrobje človeškega obstoja. Tisočletja dolgo smo se bojevali proti divjini, zdaj pa moramo priznati, da brez nje ne moremo obstati. "Divjina je del naše evropske dediščine. Dediščina pa je resna zadeva. Če jo zapraviš, jo za vedno. Zato moramo poskrbeti, da bodo območja divjine in 'skoraj divjine', ki jih imamo v Evropi, skrbno ohranjena dediščina, ki jo moramo zapustiti prihodnjim rodovom!" Tako je konferenco v Pragi začel češki minister Ladislav Miko.
Slovenija ima nekaj območij, kjer je vpliv človeka neznaten. Celo območja, kjer je bilo od nekdaj tako. Denimo v divjih krnicah in stenah martuljskih gora. Imamo območja, ki bi lahko postala z novimi načini upravljanja prvorazredna evropska divjina. Pa se bomo odločili za to? Lahko konferenca, kot je bila tale ravnokar končana v Pragi, spodbudi tako korenite spremembe v razmišljanju? Bomo videli. Če imajo območja z lastnostmi divjine Nizozemci, jih ima lahko vsak! Tako smo slišali na srečanju. Le kaj porečejo na to Slovenci?
Marjeta Keršič Svetel