Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ko jo potovanje ubere po svoje

NeDelo - Mateja Gruden: ... iz višav med riževe terase. Treking pod Everestom: Težave z višino imajo lahko tudi svetlo plat: hojo po razgibani poti, kjer je turistov manj in kjer ljudje živijo predvsem zaradi sebe, ne tebe

»Ah, v letu, dveh ne bo nič več enako; čedalje več prenočišč gradijo in vse več pohodnikov prihaja,« je dahnila mlada Švicarka. Preostala peterica, ki se je grela okoli tople železne peči v jedilnici turističnega prenočišča v vasici Čukung na 4730 metrih v narodnem parku Sagarmatha v nepalski Himalaji, ji je zavzeto kimala. Molče sem se stiskala k steni in skozi okno opazovala zamolklo večerno modrino za pobeljenimi gorami. Nisem razumela, zakaj se nekdo, ki ga tako zelo motijo turisti, poda na enega najbolj priljubljenih trekingov na svetu.
Po tednu dni večinoma sivine, ki se je vsak dan zgolj za spoznanje raztrgala in razkrila bleščeče vršace pet- in večtisočakov, se je končno razjasnilo. Ko sva se v čedalje gostejši megli zaradi boljše aklimatizacije vzpenjala do baz­nega tabora Ama Dablama na približno 4600 metrih (iz vasice Pangboče na 3860 metrih), me je začelo obhajati blago malodušje. Peti dan sva hodila in vreme ni bilo niti približno takšno, kakršno naj bi bilo v začetku novembra v tem delu Himalaje: sončno in suho. Tako sva bila tudi med zadnjimi, ki so v Katmanduju ujeli letalo za Luklo, preden so letališče na 2860 metrih zaprli za ves teden in pahnili v obup dva do tri tisoč pohodnikov ter alpinistov, kolikor se jih je v tem času zgrnilo v vas. Za »kraj z mnogimi kozami in ovcami«, kar pomeni Lukla v prevodu, bi bila sicer primernejša sodobnejša različica: z mnogimi prenočišči in nosači ter vodniki. Slednji te pričakajo ob prihodu, a niso vsiljivi; če jih potrebuješ, priskočijo, če ne, te pustijo pri miru.

Letališče v Lukli so zgradili leta 1964, velja pa za »najnevarnejše, najbolj strašljivo, najbolj ekstremno na svetu«. Njegova pristajalno-vzletna steza je dolga 460 metrov in široka 20 metrov, ima pa 12-odstotni nagib. Še najbolj spominja na asfaltno igrišče v blokovskem naselju. Pristanek na njem je bil kljub temu dokaj nežen, vzleta, o katerem gre glas, da ga sestavlja nenaden nekajmetrski padec po odsekanem koncu steze, pa nama ni bilo dano doživeti. Kajti potovanje včasih samovoljno prekroji itinerarij ...

Prvi (in edini) pettisočak
Še posebno zlahka se mu to posreči z redukcijo kisika. Ta je stisnila pljučno zmogljivost, poteptala odpornost in sprožila hud prehlad ter pahnila v začarani krog: višavje načenja odpornost, oslabljen pa lahko hitreje stakneš višinsko bolezen. Vse to je zakrivilo, da so se podrli smeli načrti, ki so med drugim vključevali štiri vzpone malce nad pet tisoč metrov ter fantastične razglede po himalajskih prostranstvih. Kljub doslednemu upoštevanju aklimatizacijskih zapovedi. V 21 dneh bi precej temeljito prehodila nacionalni park Sagarmatha oziroma vrhnji del Everestove regije. Sagarmatha je sicer nepalsko ime za najvišjo goro na svetu. Čomolungma je tibetansko, Everest pa je bil Valižan (George), ki ima največje zasluge za meritve najvišjih gora na svetu. Vse oziroma vseh 14 osemtisočakov je v Himalaji, od tega deset v Nepalu.

Pa se je zdravje skujalo že po dobrem tednu. Ni pomagal niti nekajdnevni počitek po »umiku« s skoraj 4800 na 4240 metrov, v vasici Periče v ledeniški dolini, skozi katero vodi pot proti Everestovemu baznemu taboru. Zato sva se obrnila. Na človeku prijaznejše višine.

A en pettisočak, prvi v življenju, sem vendarle ljubeče pustila za sabo: 5028 visoki Nangkartshang nad istoimenskim budističnim samostanom nad Peričami, vrh iz naloženih črnih skal na ogolelem rjavem hribu. Potem ko sem stopila nanj kratke sape kakor še nikoli v življenju (še v časih brez kondicije sem je zbrala več!), sem v popolni osami goltala božanske razglede, med njimi na Makalu, peto najvišjo goro (8463 metrov); kakor da bi stala sredi mogočnega avditorija s praznimi sedeži ... Tišino je nežno prekinjalo le plapolanje neštetih pisanih molilnih zastavic.

Trdoživi nosači
Prvi med znamenitimi himalajskimi vrhovi, ki se nama je prikazal, je bil slikoviti Ama Dablam (6812 metrov). Prvič je pokukal izza oblakov med aklimatizacijskim obiskom vasic Khunde in Khumjung nad Namče Bazarjem, živahnim trgovskim vozliščem Khumbuja, kakor se imenuje to območje. V Khundeju je edina bolnišnica na tem območju, sicer pa sta vasici dom Šerp – etnične skupine. Šerpe so se priselili sem v 15. stoletju iz Tibeta in uveljavili budizem kot prevladujočo vero na območju Solu-Khumbu (Khumbu obsega više ležeče vasice pod Everestom, Solu pa niže ležeče). Prevladujoča vera v Nepalu je sicer hinduizem (dobrih 80 odstotkov prebivalstva), medtem ko je budistov malce več kot deset odstotkov. Najstarejši budistični samostan v Khumbuju je Tengboče v istoimenski vasici nad Namče Bazarjem na 3867 metrih. Sicer pa je širše območje posejano z belimi stupami, zaprtimi, gomilastimi stavbami, v katerih so menda shranjeni Budovi posmrtni ostanki ali prepisi njegovih naukov (z naslikanimi očmi, ki gledajo na vse strani neba, so posebnost Nepala), popisanimi molilnimi zidovi in zastavicami, kolesi ...

Šerpe so se sredi prejšnjega stoletja uveljavili kot najboljši višinski nosači na alpinističnih odpravah in zdaj se ime splošno uporablja za nosače. »Je težko?« vprašam mladeniča, ko na poti razbremenimo hrbte: on tovora, midva nahrbtnikov. »Je, 36 kilogramov,« pokima. Moj nahrbt­nik jih ima kakšnih 13 ali 15. A drobni nosači, ki morajo imeti hudičevo čvrste gležnje, da si jih ne lomijo v ponošenih obuvalih, za kakršnimi bi se pri nas že na Rožniku zgroženo ozirali, nosijo tudi dvakrat toliko in še več. Pri čemer imajo tovor privezan na trak, ki si ga poveznejo čez glavo. Nosači oskrbujejo z živili turistična prenočišča, trgovinice, ki jih je daleč največ v Namče Bazarju (v nekaterih drugih vasicah je le kakšna škatlična), ter prebivalce, nase privezujejo tramove, pregradne lesene stene za prenočišča, kamne za nove hiše, žice, kante ... vse, česar bi se lahko domislili, da je potrebno za življenje in turistični razvoj na tem območju. Pa seveda ekspedicijske tovore in prtljago pohodnikov. Deloma prevzemajo vlogo nosačev jaki in nižje konji ter mezgi. Dela je veliko, saj se turizem tukaj nenehno razvija.

Namaste!
Everestova regija je poleg območja Anapurne daleč najbolj obljudena. Pred desetletjem je po pisanju Lonely Planeta dve tretjini popotnikov odšlo pod Anapurno, odkar so tam začeli graditi cesto, pa se krepijo številke pod Everestom (in čedalje bolj pod Manaslujem, kjer menda pospešeno gradijo nova prenočišča). Po podatkih nepalskega turističnega ministrstva je skoraj 30-milijonsko državo, kjer se populacija naglo veča, spada pa med najrevnejše na svetu, lani obiskalo 602.867 turistov, 18,2 odstotka več kot leto prej. Največ, skoraj petina jih je prišla iz verskih razlogov, zaradi pohodništva in alpinizma pa dobršna večina tujcev z Zahoda in iz Avstralije.

Nacionalni park Sagarmatha je precej »olišpan«. Kjer je turistov največ, je največja tudi skrb za okolje. Vasice nad Namče Bazarjem z značilnimi kamnitimi hišami z zelenimi in modrimi strehami ter poti med njimi so bolj ko ne čiste. Višje ko so, bolj so zgolj turistične in sestavljene le iz prenočišč. Nižje, pod Luklo, pa se prenočišča redčijo, drsiš po svetu, ki je tam predvsem zaradi sebe, in ne tebe, a kljub temu s širokim nasmehom in pozdravom: »Namaste!« Kar pomeni: pozdravljam in prepoznavam tvojo prisotnost in obstoj v družbi in univerzumu! Spet se spom­nim večera ob peči v Čukungu ... Mladi Izraelec je globoko zavzdihnil: prijaznost domačinov je lažna, kajti oni vidijo v njem »le evro«. Tudi to sem tedaj raje preslišala. Jadikovanje razvajenega zahodnjaka. Ljudje pod Himalajo so bili vedno prijazni, res pa jih nisem spraševala po razlogu za to.

Človeški smerokaz
S spustom na nižje lege (kakor da bi stopila v kisikovo komoro – okrevanje se je dogodilo nemudoma!) sva zapustila široke ledeniške doline, ograjene s čokoladnimi hribi in belimi grebeni ter vrhovi, prepadne kanjone z deročimi rekami in dolgimi visečimi mostovi s katami, belimi šali in molilnimi zastavicami, ki vihrajo v vetru. Namesto v bele himalajske širjave sva stopila v pas razkošnega zelenja, med riževe terase, polja, gozdove, ki so ponekod dramatično izsekani ... Spustila sva se po poti, ki jo je bilo treba prehoditi, ko v Lukli še ni bilo letališča. Je precej manj obljudena kakor vrhnji del Everestove regije in igrivo razgibana. Najnižja točka na njej je okoli 1500 metrov, najvišja 3530. Konča se v vasici Shivalaya na 1810 metrih ali Jiriju na 1955. Sploh pa – če sva bila ob vrhunske razglede više, naju bo himalajsko visokogorje vendarle še spremljalo na tej poti. Tudi Everest.

Pa se je pocedilo z lubja ... še več smole. Že drugi dan, ko sva zapustila Namče Bazar, je bil navsezgodaj pogreznjen v meglo, narisano za palčka Smuka. Šele predzadnji dan skupaj 19-dnevne hoje se je končno začel z vedrim nebom, v vasici Junbesi, kjer je najstarejši samostan na območju Solu-Khumbu, a nekje na sredi, po neskončnem vzpenjanju po gozdu iz Gospodarja prstanov, na prelazu Lam­jura Bhanjyang (3530 metrov), sva stala v mrazu, megli in snegu. Šele zadnji dan hoje iz vasice Kinja proti Shivalayi se je spet razjasnilo. Pot, ki naj bi vzela šest dni s povprečno pet do šest ur hoje na dan, sva tako skrajšala za dva dni.

Niže ko sva hodila, manj polišpano je bilo, bolj nasmeteno. Zarjavele pločevinaste strehe hiš v Shivalayi, ki je bila od daleč in blizu videti dokaj zanikrna, so načenjale čudovito naravno scenografijo: široka bledo modra reka ob vznožju zelenih hribov ... Bliže ko smo bili Katmanduju, bolj so se kopičile smeti in bolj majave so se zdele stavbe. Nepal je čedalje bolj dokazoval, da res spada med revnejše na svetu.

Sicer pa je bila enajsturna vožnja pričakovano naporno-zabavna. Sestavljena iz dveh ur upov, da se avtobus ne bo pregloboko nagnil (v prepad), čakanja na menjavo gume, drznega spuščanja po vijugavih cestah v smradu pregretih zavor, opazovanja mladeniča v vlogi smerokaza, senzorjev in vzvratnih ogledal, ki visi z avtobusa. In nenehnega nerganja priletnega Škota, ki je pozabil, da je Himalaja v tretjem svetu. Za nekatere je to bržkone hud stres. Mar bi jo stisnili v Švico!

Mateja Gruden, besedilo
Matej Lazar, fotografije

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.