Večer, 03.07.04, Sobotna priloga - Vasja Košti: Prvo pustolovsko tekmo smo v Sloveniji lahko spremljali lani. Ker je bil odziv dober, so velenjski organizatorji, letos pripravili tekmo v večjem obsegu
Ko se pustolovci spustijo v tekmo
Prvo pustolovsko tekmo smo v Sloveniji lahko spremljali lani. Ker je bil odziv dober, so velenjski organizatorji, ki so si nabrali vse potrebne izkušnje, letos pripravili tekmo v Velenju in okolici v večjem obsegu.
Adrenalinski zasvojenci. Norci. Fanatiki. Mazohisti. Pravi športniki. Junaki. To je le nekaj oznak, ki jih je bilo slišati iz ust zbranih gledalcev ob Škalskem jezeru pri Velenju med čakanjem na prihod tekmovalcev letošnje pustolovske tekme. Tekme, katere razsežnosti so za navadne smrtnike neverjetne.
Proga je dolga 240 kilometrov. 120 kilometrov trekinga in planinstvo, 95 kilometrov gorskega kolesarjenja, 12 kilometrov veslanja s kajakom, šest kilometrov jamarstva, spuščanje in vzpenjanje po zahtevnih stenah, ter tri kilometre plavanja. Preizkus moči telesa in duha, fizične in psihične vzdržljivosti.
Zgodovina pustolovskih tekem
Še nekaj desetletij nazaj je pretečenih 42 kilometrov na atletskem maratonu veljalo za vrhunec človeške vzdržljivosti. Kasneje je nekaterim tudi ta razdalja postala prekratka. Dolžina proge se je nekajkrat podaljšala in nastal je ultramaraton. Tudi v ostalih cikličnih športnih panogah so se premagane razdalje hitro povečevale, športniki so se približevali mejam možnega. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je pojavila še nova panoga - triatlon, ki je združevala tek, plavanje in kolesarstvo. Vzdržljivostnim športom so dodali še nekaj pustolovščin in veščin v naravi in nastal je eden najhitreje razvijajočih se adrenalinskih športov, Adventure race - pustolovska tekma.
Prva taka tekma je bila leta 1989 v Novi Zelandiji, kasneje se je v svetu uveljavila predvsem tekma "Raid Gauloises". Nekatere tekmovalne trase so bile dolge blizu 1000 kilometrov. Pravi razcvet so pustolovske tekme doživele s pojavom ameriške verzije "Ecochallenge" in prisotnostjo televizije. Tekme je na kanalu Discovery spremljalo več sto milijonov gledalcev in šport se je kmalu razširil po vsem svetu. Leta 2001 se je tekme na Bjelolasici na Hrvaškem udeležila tudi prva slovenska ekipa - Svizci.
Pustolovsko tekmo smo v Sloveniji prvič lahko spremljali že lani, letos je v Velenju in okolici potekala že drugič. "Društvo tabornikov, rod Jezerski zmaj iz Velenja je že vrsto let organiziral večdnevno orientacijsko tekmovanje za svoje člane. Nato smo na televiziji videli pustolovske tekme in se odločili, da bomo podobno prireditev organizirali tudi pri nas. Začeli smo spremljati podobne tekme v tujini in navezovati stike s tekmovalci in lani smo tako priredili prvi Adventure race. Odziv je bil dober, nabrali smo si potrebne izkušnje in letos pripravili tekmo v večjem obsegu," je povedal Peter Vrčkovnik, direktor ARS 2004.
Pravila tekmovanja
Na tekmi sodelujejo štiričlanske ekipe, sestavljene iz predstavnikov obeh spolov. Tekma traja neprekinjeno nekaj dni in noči. Na progi tekmujejo ves čas, tudi ponoči. Po navodilih in z zemljevidom morajo mimo osemnajstih kontrolnih točk. Približno na vsakih 60 kilometrov tekmovalce čakajo sodi z opremo in hrano. Na kontrolnih točkah je tekmovalcem na voljo tudi zdravniška pomoč. Spremljevalne ekipe za pomoč tekmovalcem niso dovoljene. Ekipe morajo progo premagati v določenem času, o počitku in spancu odločajo tekmovalci sami. Velja načelo fair playa, ekipe so si ob nevarnostih in poškodbah dolžne pomagati; v nasprotnem primeru organizator ekipo lahko diskvalificira. Tekmo lahko konča le tista ekipa, ki v popolni sestavi premaga vse naloge in izzive ter skupaj pride do cilja.
Start
Letos se je pustolovščine, ki je potekala na območju Šaleške doline, Koroške in Pohorja, udeležilo 34 ekip iz dvanajstih evropskih držav in Nove Zelandije. Avantura se je začela v petek ob 10. uri.
Po uradni otvoritvi na Titovem trgu so tekmovalci pritekli iz Velenja do Škalskega jezera. Nekateri tekmovalci so oblekli neoprenske obleke, drugi so se kar v kopalkah pognali v mrzlo vodo. Sledila je prva težka naloga - s plavutmi so morali preplavati tri kilometre. Prva ekipa je za to razdaljo potrebovala manj kot pol ure. Pot so nadaljevali peš, čez nekaj kilometrov so tekmovalci sedli na gorska kolesa. Kmalu so prišli do prvega težjega vzpona; proti Belim Vodam in Smrekovcu po gozdni cesti na Koroško. Ob strmi cesti se je proti njim zarotilo še vreme, iz neba je lilo, kot da je sodni dan. Hudourniške vode so tekle kar po cesti, vsi so znova bili premočeni do kože. Tudi ozračje se je zelo ohladilo, temperature so bile krepko pod desetimi stopinjami. Začelo se je res peklensko.
Kmalu se pokaže tudi ena osnovnih značilnosti takih tekem - kolektivni duh. Močnejši in bolje pripravljeni z vrvjo vlečejo in pomagajo šibkejšim tekmovalcem svoje ekipe.
Prve težave in odstopi
Že kmalu zaradi okvar koles odstopijo prve ekipe, nekateri so tudi zašli s poti in se izgubili ter zaključili tekmo. Na plezališču v Burjakovi steni tekmovalci preplezajo pečine in se odpravijo proti Peci. Organizatorji s strahom pogledujejo v nebo, z gore kralja Matjaža jim kolegi ne sporočajo posebno dobrih novic. Močna megla, ki se je spustila nad goro, bi lahko resno ogrozila varnost tekmovalcev. Na srečo se vremenske razmere kmalu spremenijo, posije sonce in megla se je razkadila.
Razlike med ekipami se kmalu povečajo, med vodilnimi so tudi lanski zmagovalci, angleška ekipa Sleepmonsters.com. Na Peci je njihova članica Fiona Paterson izgubila zavest, prve vesti so govorile o podhlajenosti. Helikopter Slovenske vojske, ki je organizatorjem pomagal pri logistični izvedbi tekmovanja, jo odpelje v Klinični center. Zdravniki ugotovijo, da se je na srečo "le" zastrupila s hrano. Oblikuje se vodilna trojica ekip, ki na prvih mestih ostanejo vse do cilja: v vodstvu so Poljaki, sledijo jim Čehi in nato najboljša slovenska ekipa.
Po sestopu s Pece so tekmovalci ponoči s kolesi nadaljevali pot proti Dravogradu, del poti jih je vodil tudi skozi opuščeni rudnik svinca v Mežici. Pot so nadaljevali po Dravi. Z dvosedežnimi kajaki so veslali do Vuzenice, nekateri so si v čolnu privoščili tudi nekajminutni spanec. Tekmovalci vodilnih ekip so namreč pot premagali kar brez spanja. Dva dneva in dve noči!
Iz Dravske doline ekipe nadaljujejo peš - skozi pohorske gozdove, preko Lovrenca do Osankarice. Tekmovalci so videti že zelo utrujeni, največ težav jim povzročajo bolečine v mišicah in žulji. Najhitrejša slovenska ekipa, Dumo ŠAO Velenje, se po postanku na kontrolni točki ustavi še pri planinski koči. Okrepčajo se z govejo juho, se oskrbijo z vodo in že nadaljujejo pot proti Rogli. S Pohorja odhajajo ponoči, pot jih nato vodi na Paški Kozjak. Pred tekmovalci je še zadnji del poti, spet sedejo na kolesa in se odpeljejo proti cilju.
Na cilju
Prva ekipa, Hellmann Salomon Adventur Team, je prispela ob Škalsko jezero v nedeljo nekaj po tretji uri zjutraj. Za pot so porabili dobrih 39 ur. Utrujeni so povedali, da je bila tekma naporna, čeprav ni bila predolga! "Kljub temu smo precej izčrpani, največ slabe volje in težav nam je povzročilo slabo vreme z dežjem v petek," je dejal vodja ekipe Maciek Olesinski. Čez slabe tri ure so v cilj prikolesarili Čehi, kmalu za njimi še najboljša slovenska ekipa. Progo in vse naloge je premagalo štirinajst ekip, dvajsetim tokrat ni uspelo. Zmagali so vsi, ki so prišli do cilja. Načelo barona Pierra de Coubertaina "Pomembno je sodelovati" je pri pustolovskih tekmah nadvse živo. Športniki se teh tekem ne udeležujejo zaradi denarja, sponzorji jim ponavadi le pomagajo pri nakupu potrebne opreme in plačajo prijavnino.
Organizatorji
Posebno pohvalo si zaslužijo prav vsi, ki so sodelovali pri organizaciji prireditve, to so ponavljali tudi vsi sodelujoči. Organizacijski odbor je tekmo s proračunom več kot deset milijonov tolarjev pripravljal nekaj mesecev, več kot petdeset prostovoljcev na progi je svoje delo v težkih razmerah opravljalo povsem brezplačno, z veliko entuziazma, prijaznosti in dobre volje. Organizatorjem so pomagali tudi vojaki Slovenske vojske, skrbeli so za prevoz opreme med kontrolnimi točkami, tekmovalcem je bila na voljo tudi njihova medicinska služba z zdravnico.
Na bogato opremljeni spletnih straneh so sproti objavljali sveže informacije, zanimivosti in rezultate. Skratka, ekipa prostovoljcev je svoje delo opravila zelo profesionalno.
Najuspešnejšo slovensko ekipo na Adventure race Slovenija 2004 - Dumo ŠAO Velenje so sestavljali Marko Lihteneker, Grega Justin, Matej Špeh in najmlajša udeleženka letošnje tekme, 21-letna Mariborčanka Mateja Vilar. "Nihče iz naše ekipe se prej ni ukvarjal s pustolovskimi tekmami. Zaradi bližine smo se tekmovanja v Velenju udeležili že lani, ta je bila naša druga," je povedal vodja ekipe Marko Lihteneker.
- Kako ste se pripravljali na tekmovanje?
Vsi trije fantje smo člani Gorske reševalne službe, tako da smo stalno dobro telesno pripravljeni. V zadnjem času smo trenirali le plavanje. Tadeja se ukvarja s triatlonom, tako da tudi ona kakšnih posebnih priprav ni imela."
- V katerem delu proge ste imeli največ težav?
Že prvi dan smo v močnem nalivu zašli s poti in izgubili precej moči ter časa, ki ga kasneje nismo mogli nadoknaditi. Imeli smo tudi nekaj tehničnih težav, na Naravskih ledinah so se na Markovem kolesu pokvarile vzmeti, a smo vseeno nadaljevali pot."
- Ste med potjo kaj spali; kaj ste jedli, da vam ni zmanjkalo energije?
"Celotno pot smo premagali brez spanja, le Mateja je v čolnu zaspala za 20 minut. Med potjo smo veliko pili in jedli "energijske ploščice". Na planinskih postojankah pa smo zaužili tudi juho."
Vasja Košti