Luka Pintar: Vprašanje je torej, ali se ime gore in ime doline Kočne popolnoma enako, ali pa različno izgovarja.
Razlika mika, večkratnega ponavljanja brez sprememb se pa človek naposled naveliča.
Sušica mi je razumljiva, da si ravno ob nalivih in plohah tudi v preobilno vodovje naraste. Kadar je po zimi cela dežela pod globokim snegom, bi bil lahko vsak hrib snežnik. — Karakterističnost ima torej več ali manj odločilno veljavo v krajno imenstvu.
Kamen v mlinu melje, kar se mu naspe.
Če se oziramo na pravorečje in gladko narodno govorico, se ne bomo lahko sprijaznili s pravilom, da imajo krajna imena, kakor n. pr. Prečna, Kočna i. t. d., le končnico , »-ina«, nikdar pa ne , »-na« in da se torej ima dosledno pisati le Prečina, Kocina i. t. d. Tako pravilo se mi zdi, da predaleč sega — držalo bi le tedaj, če bi bil »i« v takih krajnih imenih naglašen; ker pa ni, dobimo vtis, da je, samo polglasnik, ki se v gladki ne afektirani govorici kar izgubi. Če pa tega zatopljenega polglasnika nič ne izgovarjamo, ga nam tudi ne kaže pisati. Če rabimo pri drugih apelativnih samostalnikih oblike s končnico , »-na«, na primer: bratična, gospodična, hišna, kmetična, knežna, sestrična, tetična, vojna, ustna, tajna, grivna (Halsband) i.t.d., zakaj bi morala ravno krajna imena delati izjemo ter izključevati končnico , »-na«, oziroma nadomestovati jo s polnejšo , »-ina«? — Kakor rabimo brez pomisleka ime »Prečna ulica«, prav tako brez pomisleka tudi pišemo po prosti narodni govorici: »Prečna, Račna, Ločna, Stična, Bačna, Lučna, Kočna i.t.d.
Navidezno trdna, zame pa vendar nekoliko dvomljiva se mi vidi razlaga Kočne.
Ta se v Carnioli (N. v. III, 211) glasi: »Ako pomislimo dejstvo, da pomenI nemška beseda Winkel poleg drugih značenj tudi »Gegend von Bergen oder Wald einge-schlossen« (Schmeller-Fromman, Bair. Wtb. II, 760), kar dobro pri-stoja našim Kočnam, potem ne moremo dvojiti, da je našim Kočnam podstava kot b in ako pristopita nastavka b ci. -j- ina, daje to po zakonih glasoslovnih v novi slovenščini pravilno obliko: Kocina«. Recimo, da v takem izvajanju ni prav nič zagrešenega proti glasoslovnim zakonom, toda s tem še ni vse opravljeno, ker imamo tudi še drugih zakonov, ki jih isto tako ni prezirati, in jaz mislim, da z dobrim razlogom še lahko dvomim, da bi bilo navedeno razlaganje Kočne pravilno, kajti nastavki (lcl -f- ina) se ne čredijo kar tako preprosto, kakor bi se komu zljubilo.
Res je nekaj analogije med »kot, koteč, kocina« in pa med »studen, studenec, studenčina«, če stvar samo površno pogledamo; če se pa bolj natančno pobrigamo, se nam ta analogija začne umikati, kajti »kot« je samostalnik in »kotec« njegov deminutivum, »studen« je pa pridevnik, ki se je z nastavkom , » LCb« posubstan-tivil, torej »studenec« — studen (mrzel) vrelec. — Da bi se pa sufiks , »-ina« zaobešal deminutivnim samostalnikom, mi ne gre prav v glavo in ne morem najti primernih vzgledov za tako izvajanje. Pač imamo od »nov, star, pust, vroč« samostalnike »novina, starina, pustina, vročina« in od , »dol, hrib, kotel, zid« imamo »dolina, hribina, kotlina, zidina«; nikomur pa ne pride na misel, da bi najprej z nastavkom » bCb« izvedel dotične pomanjševalnike »dolec, hribec, kotlec, zidec« a iz teh potem »dolčina, hribčina, kotelčina, zidčina«. — Kar je pa posebne važnosti, v vseh teh slučajih bi imel nastavek , »-ina« naglas. Izvajanje Kočne iz »kotec« (Winkelchen) se mi zdi torej ponesrečeno.
Drugo razlago od »koča« (pastirska) hočem dati samo na premislek, točnih dokazov nimam, tedaj bi bila Kočna (planina), kjer v zatišju stoje pastirske in drvarske koče.
Prezreti namreč ne smemo razlage, ki nam jo je podal v svojih Kamniških Alpah prof. Ferdinand Seidl.
Na enem mestu (I, 16) misli, da je Kočna = Kolčina, na drugem (I, 20), da je Kočna = Kotina. — Isto razločevanje se ponavlja tudi na 8. sliki. Tu nam dela preglavico ta okolnost, da naj bi razlika v izvajanju dveh enakih imen pojasnila protislovje med visoko skalnato goro in globoko izdolbeno dolino. Zdi se mi, da ta razlaga, kakor je sicer videti ugodna, vendar še ni popolnoma godna, da si na prvi pogled prijetna, vendar še ni do konca verjetna. Iz besede »kolk« (gorski pomol) naj z vekšalnim(??) obrazilom »-ina« napravimo »kolčina«.-------To je težava. Sufiks , »-ina« prvič menda ni ravno vekšalen, prej že manjšalen (Archiv XXXII, 308), drugič pa ima zvečine tudi naglas, ki varuje vokal »i« pred izgibeljo. Pa recimo, da izjemoma v tem slučaju , »-ina« nima naglasa, s tem vendar še ni odpravljena vsaka težava v razlagi. Ker je v naših narečjih ž (a) = uo, tedaj bi bila Kočna (Kotina) = Kuočna, toda Kočna (Kolčina) bi bila = Koučna. Vprašanje je torej, ali se ime gore in ime doline Kočne popolnoma enako, ali pa različno izgovarja. Te pomisleke je treba odpraviti s primerno pojasnitvijo, če hočemo sprejeti to razlago. — —