Bojan Ambrožič: ... Poleg tega pa se lepo in stabilno vreme že nenavadno dolgo drži. In to tako zelo lepo, da mi sploh ne pusti dneva počitka in me vabi v višave skorajda vsak dan. “Ah, še en krajši gorski tek bom pa še zmogel,” sem si mislil.
Za kaj dosti drugega (npr. za plezanje) pa res nisem bil spočit in z glavo pri stvari.
V poznem jutri me pri Savici pričakata dve presenečenji: popolnoma zasedeno parkirišče in pa pozitivno presenečenje, da ne pobirajo več parkirnine. Sicer mi tu tiste 3,5 € nikoli ni bilo težko dati. 10 € v sosednji Stari fužini mi je pa absolutno preveč. Poleg tega bodo tam cestnino za cesto na planino Blato (po zagotovilu inkasanta) pobirali najmanj še do konca tega meseca. Verjetno pa še dlje.
Začnem v lepo sproščenem tempu po poti čez Komarčo. Vmes sem si privoščil še skok do razgledišča pri izviru nad slapom Savica. Ljudi je bilo na poti veliko, kar sem glede na avtomobile v dolini tudi pričakoval. A, je bila bistvena razlika. Ni bilo tujcev. Poleti se mi je namreč v hribih pogosto zdelo, da sem edini Slovenec v naših hribih. Pogosto sem hodil in tekel po cele dneve in vedno lepo vsakega mimoidočega pozdravil, po naše. Slovenskega odzdrava (sploh med tednom) skorajda nikoli nisem dobil nazaj.
S Črnega jezera sem nadaljeval proti Komni. Sprva se pot še nekaj višinskih metrov vzpne. Potem pa sledi dolg sprehod po robu planote nad Komarčo v nenehnih spustih in vzponih. Vmes se za vzpodbudo pojavi nekaj odličnih razgledov na Bohinjsko jezero. S Komne sem nadaljeval proti Bogatin potem naprej na Lepo Komno. V nasprotju s skorajda hotelskim turizmom v neposredni okolici Doma na Komni, je planota Lepa Komna odmaknjen raj. Pot poteka skorajda naravnost po lepi ozki stezici ves čas v rahlem vzponu in v čudovitih razgledih na zanimivo in zelo razgibano pokrajino. Težko bi se človek uprl teku po tako udobni poti. Po drugi strani me je večkrat premamilo udobje toplih mehkih trav, da sem za trenutek posedel v njih in si v svojo beležko zapisal kako podrobnost ali utrinek s poti. Vreme je bilo čudovito in če bi bil zares utrujen bi v teh travah z lahkoto zadremal. Tako pa me je nekaj gnalo še naprej. Nadaljeval sem po stezici prek ostankov mulatjere na Lanževico. To je 2003 m visok, redko obiskan kopast vrh, ki se položno dviga nad Komno. Kljub skromni višini je bil razgled čudovit v vse smeri, saj daleč naokoli ni visokih gora, ki bi zakrivale pogled. Sem gor sem tekel tudi letos pozimi. Vzpona prav na vrh mi nista preprečila niti blazen mraz in vihar, ki sta takrat vladala, ampak megla. Vendar pozimi je to povsem drugačen svet sestavljen iz samih med seboj na las podobnih kopastih kuclov, v katerem človek (sploh v megli) hitro popolnoma izgubi orientacijo.
Z Lanževice sem prek Bogatinskih vratc nadaljeval na drugo stran: na začetek grebena Spodnjih Bohinjskih gora. Prek Bogatina in Mahavščka sem odtekel proti Tolminskemu Kuku. Te gore so mi bile do sedaj popolnoma neznane. Zato sem še toliko bolj užival v teku po popolnoma “novih” poteh.
Poleg tega pa je bilo na poti tudi ogromno zelo kompleksne geologije. Vsi vrhovi okrog Tolminskega Kuka so zelo zanimivi in sestavljeni iz kombinacije “čudnih” gub in prelomov. Lagal bi če bi rekel, da mi je jasno kako so te gore nastale. Vsekakor pa bom to poskušal izvedeti. Ves čas med tekom so mi oči padale iz jamic češ: “Poglej to, pa to, vauu!” Po drugi strani so me te zelo zapletene strukture samo begale in brez kakaršnegakoli predznanja o nastanku Spodnjih Bohinjskih gora nisem mogel potegniti nobenega (znanstveno) razumnega zaključka. Pa saj tudi nihče od mene ne pričakuje, da bom kar med tekom razvozlaval geološke skrivnosti. To je preprosto nemogoče.
S Tolminskega Kuka sem se pod Podrto goro in Vrhom konte spustil v Škrbino pod Vrhom nad Škrbino. Ob vsem tem videnim mi je ta šest km dolg greben minil kot blisk. Sedaj sem obžaloval pozen štart pod doma. Žal ni bilo več časa, da bi po tem čudovitem grebenu nadaljeval še malce dlje, ker me je priganjala že noč. Med tem, ko utrujenosti v nogah sploh še nisem začutil in zdelo se mi je, da noge le z vsakim kilometrom samo še pridobivajo na moči. S Škrbine sem se hitro spustil po melišču proti planini pod Migovcem. Joj, mi je bilo škoda mojih copat za gorski tek za to melišče. S planine pa sem se vzpel nazaj do Doma na Komni. Spust je bil tako hiter da sem na Komni lahko spet užival v toplem večernem soncu. Potem pa sem se po razriti in tehnično za tek izredno zahtevni mulatjeri spustil nazaj do Savice.
Kaj dodati ob takem teku? Nič! Le to, da si želim čim prej preteči kompleten greben Spodnjih Bohinjskih gora, saj menim, da sem tega trenutno zagotovo sposoben. Če kdo v kratkem to namerava storiti, se z veseljem pridružim. Saj bi šel sam, ampak ne gre ker potrebujemo dva avta (enega se pusti v Bohinjski Bistrici, drugega pa pri Savici).
Lep gorsko-tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič