Delo, 28.09.05: Čilski naravovarstveni zakoni ne zadostujejo, da bi obvarovali stoletna drevesa
ZADNJA STRAN
Svet so ljudje
Kralj Patagonije
Ameriški multimilijonar
Douglas Tompkins vodi svojo širno posest na jugu Južne Amerike – z vulkanom, zasneženimi gorskimi vrhovi, ledeniki, jezeri in gozdovi, do koder sega oko – enako učinkovito, kakor je nekoč svoj modni koncern Esprit. Podobno kakor arhitekt zgodovinsko stavbo obnavlja pragozd Pumalín, a vloga božjega namestnika na Zemlji mu je nakopala kup sovražnikov. Nekdanji tekstilni magnat je najbolj kompleksna osebnost med multimilijonarji, ki so si kupili kos patagonskega raja. Tudi George Soros, Ted Turner in Sylvester Stallone imajo zemljišča na jugu Južne Amerike, vendar prihajajo sem smučat, jahat ali pa redit ovce, kot Luciano Benetton. V Patagoniji je zemlja poceni in narava na videz neokrnjena. Vendar idila vara. Lesni koncerni, živinorejci in kmetje uničujejo gozdove in onesnažujejo jezera in fjorde. Čilski naravovarstveni zakoni ne zadostujejo, da bi obvarovali stoletna drevesa. V bran jih je vzel 62-letni Tompkins in postal najbolj sporni naravovarstvenik na vsej celini. Zaradi luknjastega sistema mu konec osemdesetih let ni bilo težko kupiti več deset kmetij, ki sestavljajo gigantski naravni park. Kmetje in zadolženi veleposestniki so ga takrat sprejeli odprtih rok in mu prodali svojo zemljo. Tompkins je dobro in točno plačal, cene zemljišč na tem območju pa so zrasle.
Kmalu pa jih je začel motiti. Začel se je prepirati z rejci lososov, ker z ostanki hrane onesnažujejo fjorde, uprl se je asfaltiranju Panamericane, avtoceste skozi nacionalni park Pumalín, ki sega od Tihega oceana do argentinske meje. Nacionalisti so se zbali za suverenost Čila, četudi Tompkins noče drugega kakor iz Pumalína narediti ekološki imperij. Proizvaja med in marmelado, ustanovil je gozdarsko šolo in goji biozelenjavo. Z drugo ženo Kristine McDivitt stanuje na obnovljeni kmetiji v fjordu, ki je del parka. Obiskovalce hodi iskat s svojim letalom ali motornim čolnom. Ceste do njegovega bivališča ni.
Za vzornika mu je John Muir, ustanovitelj narodnega parka Yosemite v Kaliforniji. Tompkins je sicer odraščal v New Yorku, srce pa mu je zmeraj bilo za veličastne pokrajino Zahoda. V Kaliforniji je delal kot gorski vodnik in izvedenec za treking, v šestdesetih letih pa s kapitalom 5000 dolarjev ustanovil The North Face, eno prvih podjetij za oblačila za prosti čas. Po nekaj letih ga je prodal in z izkupičkom ustanovil modni koncern Esprit. Konec osemdesetih let je imel za več sto milijonov dolarjev prometa na leto. Pri tem pa lastnika večinoma sploh ni bilo v pisarni: plezal je po Himalaji in drugod po svetu. Hkrati se je angažiral v ameriškem gibanju za državljanske pravice in prebiral ekološko literaturo, iščoč »trdno teoretično osnovo«. Našel jo je pri Norvežanu Arneju Naessu, ustanovitelju Deep Ecology, fundamentalistične veje naravovarstvenega gibanja. Tompkins odločno zavrača vlogo človeka kot gospodarja narave: »Sprejeti moramo svoje mesto v naravi. To pomeni, da se mora število prebivalstva zmanjšati, če hočemo preživeti!«
S takim pojmovanjem si v krščanskih krogih pač ni pridobil naklonjenosti. Povrh dvomi o združljivosti gospodarske rasti in varovanja narave, tako da je prišel v spor tudi z čilskimi varuhi narave. Ne oporeka, da je tudi sam kapitalistični bogataš, vendar »svoj denar namenja varovanju narave.« Prodaja Esprita mu je leta 1990 prinesla 150 milijonov dolarjev. S tem denarjem odtlej financira svetovno križarsko vojno proti »ekosocialni krizi civilizacije«, kakor se je izrazil v pogovoru za Spiegel. Plačuje obsežne okoljske študije, izdaje knjig o ropanju narave, predvsem pa je kupil zemljo. Leta 1992 je ustanovil Conservation Land Trust, sklad za ohranjanje poslednjega naravnega raja. S prvo ženo je s cessno preletel Ameriko. Sprva je vrgel oko na Aljasko, a prijatelji so ga zvabili v Patagonijo. Takoj se je zaljubil in za 600.000 dolarjev kupil 25.000 hektarov veliko posestvo, ki je zdaj srce parka Pumalín. Sčasoma je park prerasel v najbolje vodeni narodni park v Južni Ameriki. A nemirni poslovnež je tudi v sosednji Argentini kupil 280.000 hektarov z 12 nekdanjimi govedorejskimi kmetijami in riževimi plantažami, za povrh pa dobil še žago. Vse bo povezal s parkom.
Tompkinsova zemlja leži v Esteros del Ibera, subtropskem območju v porečju Parane, in je najpomembnejši sladkovodni rezervoar Argentine. Zato se tudi v Buenos Airesu širijo govorice o zarotah. Po eni od njih je Tompkins slamnati mož ameriške vlade, ki bi si tako zagotovila zaloge sladke vode. V resnici pa to vodo ogrožajo okoliški kmetje in agroživilska industrija, pravi Tompkins, ki zdaj s svojimi 400 zaposlenimi na Estancia El socorro odstranjuje škodo preteklih dejanj: rečice speljujejo v prejšnje struge, puščo spreminjajo v savane, kjer so nekoč bile itd. Načrtuje, da bo v dvajsetih letih spremenil kupljeno zemljišče v divjino.