ISIS - Marjan Kordaš: ... Še vedno delate kot gorski reševalec; v Sloveniji že dolgo, v Avstriji pa od predlani. ...
Jurij Gorjanc je diplomiral leta 1996 na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Specializacijo iz splošne kirurgije je opravil leta 2004. Kot kirurg je do začetka leta 2011 delal v SB Slovenj Gradec. Istega leta je na Medicinski fakulteti v Ljubljani zaključil magisterij. Zdaj kot kirurg dela v bolnišnici usmiljenih bratov v avstrijskem Šentvidu ob Glini (St. Veit an der Glan).
* * * Celoten intervju je shranjen v ISIS januar 2012.pdf * * *
/.../ Ko se boste spet zaposlili za poln delovni čas, kje boste delali kot kirurg in zakaj?
Menjava delovnega mesta ni majhna stvar in dobro sem premislil, preden sem se odločil. Zato kratko in srednjeročno ne nameravam menjati službe, seveda če bodo za to v tej bolnišnici še naprej možnosti. Trenutna ureditev mi gre zelo na roko, ker v Ljubljani dva dni tedensko opravljam obveznosti za doktorat.
Zato je delno tudi od tega odvisno, kdaj se bom lahko zaposlil za poln delovni čas. Upam, da čim prej.
Kaj je vaš motiv za delo te vrste in kaj je vaše sporočilo reševalcem pri nas in na oni strani plota?
Hribolazenje je moj šport (čeprav je več kot šport). Biti zdravnik v gorah je zame že med dodiplomskim študijem pomenilo sodelovati v Gorski reševalni službi; ne nazadnje na Prevaljah, od koder izviram, veliko drugih interesnih dejavnosti ni bilo. Gorsko reševanje mi pomeni tudi priložnost za prostovoljstvo. V Sloveniji in Avstriji občasno ob prostih vikendih dežuram v helikopterski službi. Če bom v prihodnjih letih več bival v Celovcu in manj v Ljubljani, se bom javil celovški postaji gorske reševalne službe, da bom na razpolago tudi za morebitne kopenske intervencije v Karavankah. Sporočila reševalcem pravzaprav nimam, saj so ravno gorski reševalci z obeh strani Karavank pravzaprav tisti, ki že leta sodelujejo tako, kot da meja sploh ni. Vsi so »fejst fantje«, ki so pripravljeni iti pomagat kadarkoli.
V Avstriji se pozimi zaradi smučarske sezone helikopterske baze pomnožijo. Po državi jih je okrog 35. V recesiji ni pričakovati, da bi Slovenija zmogla kupiti vsaj en namenski reševalni helikopter. Morda ta hip to niti ni potrebno. Menim, da bi lahko vsaj en vojaški ali policijski helikopter že zdaj namensko uporabljali zgolj za reševanje (ga v ta namen prebarvali) in se tako izognili različnim interesom in pravilom, ki ga kot leteče reševalno vozilo ta hip ne usmerjajo tja, kamor spada - k ponesrečencu.
Dokler se to ne zgodi, zamisel za tu in zdaj: v Avstriji se zaradi megle obstoječe helikopterske baze pomaknejo više in na obrobja mest. Nekaj podobnega bi veljalo uresničiti tudi pri nas, saj helikopter večji del zime zaradi megle na Brniku sploh ne more vzleteti (ne sme). Premik na letališče Lesce ali kam drugam bi zadevo rešil takoj. Zdravniki le upamo, da se taki rešitvi ne bi postavila po robu kaka birokratska gora; proti njim smo nemočni.
/.../ Če torej malo pretiravam, je asist. mag. Jurij Gorjanc, dr. med., trenutno na tem zidu in vidi na obe strani. V Avstriji sicer (še) ni zaresnih nebes, v Sloveniji pa (še) ni zaresnega pekla; vice pa skoraj gotovo so že tu in zdaj. Kaj je Vaš uvid, ki bi ga lahko posredovali ne le svojim avstrijskim, temveč tudi slovenskim kolegom?
Kako imenitno, a tudi težavno vprašanje! Najraje bi se izvil z odgovorom, da bom čez kako leto dni lahko podal boljše mnenje. Tudi ko sem zadevo prespal, nisem vedel, kaj povedati.
Zato sem sklenil, da se na neobičajno vprašanje do odgovora dokopljem na neobičajen način: po zaključku delovnega tedna v Avstriji sem se med večerno vožnjo proti Ljubljani ustavil v Podljubelju. Nočno turo proti Kofcam sem nadaljeval in z bivakom zaključil na grebenu Košute. Ko sem se zjutraj razgledal z Velikega vrha (2088 m) čez »mejni zid« Košute in se ozrl na levo v prepadne stene nad Selami, me je kar malo stisnilo. Čeprav strmina ni presegla nekega bivaka v stenah pod Everestom. Pretirano pa me ne bi smelo skrbeti, saj bi v primeru nočnega zdrsa na sever pristal v »skorajšnjih« nebesih. Če bi se zapeljal po južnem pobočju, pa strmina ne bi zadoščala, da bi se hitro znašel v »skorajšnjem« peklu. Privilegiju videti na obe strani zidu se je pridružil še privilegij alpskega sončnega vzhoda, kot se ga vidi le iz spalne vreče. V svežini gorskega jutra in misli sem začel hoditi po mejnem zidu ...