Gorenjski glas, Tržiški glas - Franci Hrovat: Člani Planinskega društva Križe smo se ...
... v Karnijske Alpe odpravili 21. avgusta kar s svojimi avtomobili, saj je bilo prijav malo, za kar so bili najbrž krivi dopusti. Kakorkoli že, trud se je zagotovo izplačal.
Na moje zadovoljstvo se je večina strinjala s tem načrtom in tako se nas je dvanajst v soboto zjutraj podalo čez Korenska sedlo, mimo Šmohorja v Ziljski dolini (Hermagor) do naše izhodiščne točke Valentin Alm. Naš prvi postanek je bil nad planšarsko kočo na travnati ravnici, od koder smo že lahko opazovali okoliške hribe, z vseh strani pa so se oglašali svizci s svojimi piskajočimi žvižgi. Naslednji postanek je bil na sedlu Valentin Tod, misli pa smo usmerili na naš prvi cilj Rauchkofel, pozimi zelo priljubljen cilj predvsem zaradi turnega smučanja.
Na vrhu kratka pavza z obveznim slikanjem in spust do jezera Wolayer See, k italijanski koči Lambertenghi Romanin na zasluženo okrepčilo. Žal si je pri hoji navzdol nekdo od udeležencev zvil nogo, k sreči pa je sam lahko nadaljeval pot. Pri koči smo sprejeli odločitev, da gre nazaj po isti poti in tako smo žal izgubili tri kandidate za vrh - z njim sta se vračala tudi žena in vodnik Robi. Po počitku smo začeli težavnejši del poti na najvišji vrh Karnijskih Alp, 2780 metrov visoki M. Coglians.
Strma pot je naporna in zahteva veliko zbranosti, vendar pa čas hitreje mine čez skobe, lestev in skale. Zadnji del poti vodi čez melišče, kar nas je še dodatno utrudilo, zato pa je bilo zadovoljstvo na vrhu toliko večje. Utrujenost je kar izpuhtela in zvonili smo z zvoncem, ki stoji na vrhu, malo za zanesljiv korak navzdol, še bolj pa od veselja. Spust po melišču ni bil tako zahteven, morda tudi zato, ker smo se stalno šalili in se veselili piva v koči Marinelli. Od tam sta nas čakali še dve uri hoje do prelaza Plöckenpass. Rekli smo še besedo ali dve, pa smo bili že pri avtomobilih, kjer nas je čakala trojica, ki nas je morala zapustiti. Skupna misel je bila: "Naporno, toda lepo."
Res je bilo naporno, saj smo začeli hoditi ob pol osmih zjutraj, k avtom pa smo se vrnili ob 20. uri. Zame najlepše pa je bilo videti vesele in zadovoljne obraze, misel "še bomo šli" pa je lebdela v zraku. In res bomo še šli.
Franci Hrovat