Boris Štupar 02.08.2013 12:29 2933 0

Ledeniška učna ura na Vernagtfernerju

Miha Pavšek: Učna ura, sestavljena iz več lekcij o ledenikih na splošno ter o podrobnostih ...

Minuli konec tedna (od 26. do 28. julija 2013) smo se sodelavci GIAM-a mudili na obisku ledenika Vernagtferner v Ötztalskih Alpah na Tirolskem v Avstriji. Tja so nas povabili kolegi s Komisije za geodezijo in glaciologijo (KfEG) Bavarske akademije znanosti in umetnosti (BAdW) iz Münchna v okviru praznovanja 50-letnice opazovanj in meritev na tem ledeniku. Ekskurzija z mednarodno udeležbo je bila nadgradnja simpozija, ki je bil v sredini letošnjega marca v bavarski prestolnici in smo se ga udeležili tudi predstavniki Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU in Geodetskega inštituta Slovenije. V kratkem bo izšla še dvojna tematska številka o ledeniških raziskavah na Vernagtfernerju v okviru revije Zeitschrift für Gletscherkunde und Glaziologie (letnik 45/46, 2001/12).

V dveh dneh in pol so nam dali na Bavarci - njihova glavna gonilna sila je hidrolog dr. Ludwig Braun - učno uro, sestavljeno iz več lekcij o ledenikih na splošno ter o podrobnostih Vernagtfernerja (beseda Ferner izvira od nem. Scneee von fern = daljnji/stari/večni sneg.). Prve zapise o njem imajo že iz 16. stoletja, konec 19. pa je nastala, na temelju tedanje fotogrametrične izmere, prva geodetska risba. 40 let merijo pretok na vodomerni postaji ob potoku Vernagtbach na nekaj več kot 2600 m, 30 let pa so tam tudi naprave, ki beležijo podatke o vremenu. Na bližnjem vrhu je kamera, nekaj postaj oz. merilnih mest pa je tudi na samem ledeniku, ki leži med 3000 in 3300 metri na precej položni in prisojni legi. Od nedavnega pa lahko celo prek avtomatskega telefonskega odzivnika poslušate bučanje ledeniških voda, ki v teh dneh bučijo mimo prej omenjenega merilnega mesta. V zadnjega četrt stoletja se izjemno hitro tanjša, krči oz. izginja, saj je izgubil že okrog 80 % prvotne prostornine. Deli ledenika se premaknejo le še za nekaj metrov letno (»zdravi« alpski ledenik v povprečju 20-30 m). Kaj in kako intenzivno se dogaja z ledenikom pove najbolje pričujoča skica o letnih spremembah višine, posledica vsega pa je njegovo hitro umikanje oz. nazadovanje.

Poseben problem so nekdaj poledeneli deli gora, ki so krajši čas zamrznjeni (permafrost) oz. niso več pod ledom, zato imamo opravka z vse pogostejšimi in intenzivnejšimi skalnimi odlomi, podori. Na območju Ötztalskih Alp so izračunali porast T v zadnjih 150 letih za več kot 2 °C (na bližnjem Zugspitzu pa v 110 letih izmerili 2,3 °C). Tudi glede energije sončnega sevanja moramo vedeti, da že majhen temperaturni dvig prinese velike spremembe pri taljenju ledu na tej nadmorski višini. Izračunali so, da potrebujemo na tej višini le 5 Wattov moči za taljenje kvadratni meter ledeniške površine, kar je manj kot 2 % od celotne prejete energije; zato se že majhne spremembe podnebja zelo poznajo. Po drugi strani pa je prav vodna para - ta se sprošča tudi nad ledeniškim vplivnim območjem - med glavnimi povzročitelji učinka tople grede. Pomembno je tudi, ali je na ledeniškem površju sneg, firn ali led - vsak od teh vsrka več direktnega sončnega sevanja oz. povedano drugače - sneg odbije (albedo) 80, led pa le 30 % tega sevanja. Najhujše taljenje se prične tisti trenutek, ko se razgali telo ledenika oz. se stali ves sneg zadnje snežne sezone. V kolikor v prihodnje zaradi izginotja ledenih gmot - Vernagtferner se je v zadnjih 30 letih v povprečju stanjšal za 66 cm/leto - ne bo več potrebna energija za njihovo taljenje, bo to le še dodatno prispevalo k segrevanju ozračja. Leta 2003 se je stanjšal za izjemnih 2 m, namesto povprečnih 15-30 dni s taljenjem, jih je bilo to leto kar 100, prvič pa je bila razgaljena celotna, nekaj manj kot 8 km² velika in več kot 2,5 km dolga ledeniška površina. Vsako desetletje je opazen tudi višji pretok in zgodnejši odtok ledeniškega potoka Vernagbach, na katerem je vodomerna postaja. Bavarski kolegi so že pred časom ugotavljali delež ledeniške vode v eni od večjih alpskih rek in sicer nizvodno. Ta se manjša od tretjinskega v alpskih dolinah do le nekaj odstotnega v predgorju, kjer se ta izliva v večjo nižinsko reko. Po deležu res ni velik, a je stalen, zanesljiv.

Skratka, obisk ledenika Vernagtferner, najboljše oz. najbližje izhodišče je Vent, prespite lahko v bližnji koči Vernagthütte (šlo bo tudi s slovenskim jezikom ...), je ledeniška učna ura, na kateri se zavemo, kako občutljivo je naravno ravnovesje in kako malo je potrebno, da ga porušimo. Ter kako veliko in dolgo, da ga znova vzpostavimo, v kolikor je to sploh še mogoče. Projekcije kažejo, da bo ob nadaljevanju trenda iz zadnjih dveh desetletij v naslednjih dveh bolj ali manj izginil.