Jean in Isabelle Charlet-Straton
On gorski vodnik iz Argentièra, ona britanska aristokratinja. Skupaj plezata, se zaljubita, opravita prvi zimski vzpon na streho Evrope in se na koncu poročita. Bilo je leta 1876, takrat, ko so vodniki in klienti običajno živeli v oddaljenih prostorih.
Velika zgodba se je začela avgusta 1879, ko so trije gorski vodniki iz Chamonixa, Jean-Estéril Charlet, Frédéric Folliguet in Prosper Payot, opravili prvi vzpon na Petit Dru (3733 m). Mali Dru je sicer nižji kot Veliki, a je veliko bolj zanimiv. Plezalci so plezali po zahtevni steni, s prehodi do višjega četrtega razreda.
Za alpiniste je najpomembnejši vrh Petit Dru, saj se na njegovem vrhu srečajo zahodna in severna severna ter jugozahodni steber. Nekaj desetletij pozneje so Pierre Allain, Walter Bonatti, René Desmaison, Christophe Profit in drugi izjemni alpinisti pustili svoje smeri v teh stenah. Za prvopristopnike so bile te granitne razpoke ekstremne.
Jean-Estéril Charlet se je rodil v Argentièru, nekaj kilometrov od Chamonixa. Kot mladenič je bil pastir in mizar, kasneje je začel delati kot vratar in nato kot vodnik. Pameten fant je razumel, da je učenje angleščine koristno za preživljanje s turizmom, zato se je za nekaj časa preselil v Združeno kraljestvo. Tam je delal kot hlevar. Ta izbira mu je spremenila življenje.
Leta 1871, osem let pred zgodovinskim vzponom na Petit Dru, je Charlet opravil prvi vzpon na Aiguille du Moine, granitno piramido, ki se dviga ob vznožju Aiguille Verte. Z njim so bili vodnik Joseph Simond in dve britanski klientki, Emmeline Lewis Lloyd in Isabelle Straton.
Naveza, ki sta jo oblikovala Jean-Estéril in Isabelle, se je v naslednjih poletjih povzpela na Aiguille du Midi, Aiguille de Blaitière in Dom, enega najvišjih vrhov v Švici. Kdaj je med njima vzklila pregovorna ljubezen na prvi pogled, ni znano.
Nekaj let kasneje sta opravila prvi vzpon na Aiguilles Rouges. Poimenovala sta ga Pointe de la Perséverance v znamenje mnogih let, preden sta drug drugemu izpovedala ljubezen. Nato sta splezala na nepreplezani vrh s 3761 metri, ki se dviga pred Aiguille de Triolet, in ga zdaj imenujejo Punta Isabella.
Novembra 1876 sta se Jean-Estéril Charlet in Isabella Straton na presenečenje prebivalcev Chamonixa in članov britanskega alpskega kluba poročila v mestni hiši Argentière. Naselila sta se v vasi in oba sprejela priimek Charlet-Straton. Ženin je moral pred usodnim da preveriti, če mu predpisi vodniškega združenja v Chamonixu dovoljujejo takšno poroko. Slovesnost je bila razkošna in se je zapisala v kronike. Mladoporočenca sta skupaj s sorodniki in prijatelji prečkala Argentière v šestnajstih konjskih vpregah.
Devet mesecev pred poroko in zabavo pa sta si zaročenca privoščila nenavaden podvig v gorah. Januarja 1876 sta skupaj z vodnikom Sylvainom Couttetom in nosačem opravila prvi zimski vzpon na 4810 metrov Mont Blanc. Podvig, skoraj tako nenavaden kot prvi vzpon na vrh, ki sta ga pred devetdesetimi leti opravila Jacques Balmat in Michel-Gabriel Paccard, a se o njem redko govori.
Pozimi 1875-76 je vzklila zamisel o doseganju Mont Blanca v najhladnejši sezoni. Decembra je skupina, ki sta jo vodila William Brevoort Coolidge in njegova teta Claudia Brevoort, poskusila vzpon. 19. januarja je poskusil še en Anglež, James Eccles, ki ga je spremljal provansalski slikar Gabriel Loppé, avtor znamenitih poslikav masiva. Mraz in veter pa sta obe skupini prisilila, da sta se ustavili na Veliki planoti, malo pred 4000 metri nadmorske višine.
Isabella Straton, Jean-Estéril Charlet, Sylvain Couttet in dva nosača so 28. januarja zapustili Chamonix in prispeli v zatočišče Grands Mulets. 29. ob 5. uri zjutraj so šli na ledenik. Ob 11.uri so bili na Grand Plateauju, ob 14.30 na Bossih. Tam je nosač padel v razpoko. Z manevrom so ga vzdignili na površje, a minilo je preveč časa. Skupina se je obrnila, vrnila v Grands Mulets. Naslednji dan so odšli na pot bolj zgodaj, ob 3.40 zjutraj. Povzpeli so na Grand Plateau, na Col du Dôme in Bosses. Nebo je bilo jasno, a severni veter je močno pihal. Vodnika sta se izmenjevala v vodstvu, se ogrevala s sekanjem stopinj s cepinom, a Isabelle in nosaču Michelu Balmatu je bilo težko. Ob 15. uri so štirje plezalci končno dosegli vrh, kjer so se zadržali skoraj pol ure. Pihal je veter, a se niso mogli odtrgati od izjemne panorame. Potem so le previdno sestopili po zračnem grebenu Bossoes in mimo razpok ledenika, da so se vrnili čez Veliki plato v zatočišče Grands Mulets.
1. februarja zvečer se je skupina zamgoslavno vrnila v Chamonix. Novembra sta se protagonista zgodbe poročila, ena od prič pa je bil Gaspard Simond, nosač, ki je med zimskim vzponom na Mont Blanc padel v razpoko.
V letih, ki so sledila, je Jean-Estéril Charlet-Straton nadaljeval z gosrkim vodništvom, Isabelle pa je z njim še dvajset let plezala po stenah in vrhovih Mont Blanca. V zakonu sta se jima rodila dva otroka, ki sta podedovala strast do gora. Ko so vnuki odprli hotel v Argentièru, so ga poimenovali Pointe Isabelle. Ta hotel je še vedno tam, v njegovih sobah pa se pojavljajo črno-bele fotografije, ki pripovedujejo o izjemni ljubezni.
"Mnogi alpinisti so dvignili oči proti Druju v upanju, da se bodo nekoč povzpeli nanj," se bo mnogo let pozneje nasmehnil Claude Gardien, gorski vodnik, novinar in pisatelj iz Chamonixa. "Koliko pa jih ve, da je prvi vzpon na Petit Dru del ene najlepših alpinističnih zgodb in da je tudi ljubezenska zgodba, pravljica, v kateri se pastirček na koncu poroči s princeso?"