Viva.si - Viki Grošelj: Bazni tabori pod visokimi gorami so posebni prostori, kamor se v spominih, in tudi v resnici, vedno znova rad vračam.
Baze, v katerih smo v času odprav preživeli veliko časa, so vselej pomembno vplivale na njihov potek. Seveda so na to, na njihov uspeh ali neuspeh, vplivali tudi soplezalci in domačini v bazi, ki so skrbeli za nas in naše dobro počutje. Zame pa je dodatna motivacija, ki ti da krila takrat, ko jih najbolj potrebuješ, umeščenost baze v naravno okolje in udobnost zavetja, ki nam ga je ponujala.
Bazam pod najvišjimi vrhovi sveta bi težko oporekal slikovitost. Če so bile visoko, je bil pristop v višje predele gore krajši, kar je bilo dobro. S to prednostjo pa moraš vzeti v zakup tudi določeno neudobje. Velika višina, mraz, pomanjkanje kisika, taborjenje na ledeniku, nobenega zelenja. Če pa smo jih postavili niže, kar je značilnost nepalske centralne Himalaje, torej območij Anapurne, Manasluja in Daulagirija, še posebno pa pakistanskega Nanga Parbata, smo bili obdani z zelenjem in celo z drevjem, relativno toploto in obilico kisika v zraku. Toda posledično je bila pot do višjih predelov gore strašno dolga, kar te še posebno dotolče med izčrpavajočimi sestopi.
Zato mi ob razmišljanjih o »idealni« bazi največkrat pride na misel Lukova poljana. Očarljiv bazni prostor pod najvišjim vrhom Pamirja, 7134 metrov visokim Pik Leninom. Dostop do njega je preprost, da bolj skoraj ne bi mogel biti, kajti do šotorov na zgornjem robu orjaške travnate police, dobrih 3800 metrov visoko, te pripelje džip ali tovornjak.
Že sama dežela Kirgizija, ki je bila do sredine 19. stoletja izgubljena v prostranstvih srednje Azije, kjer so predniki današnjih Kirgizov, Tadžikov in Uzbekov stoletja živeli svoje nomadsko življenje, me je povsem prevzela. Sočustvoval sem z njenimi prebivalci, ki jih je v prvi polovici 20. stoletja pokorila sovjetska oblast, in simpatiziral z njimi, ko so se leta 1991 osamosvojili, tako rekoč sočasno s Slovenijo. Celotna odprava tistega poletja leta 2002 je bila zame pot v novo in neznano. Ves dan smo se vozili proti bazi po pokrajini brez drevja, ki je spominjala na Tibet, le da je bila bolj pisanih barv in z veliko zelenja. Nad valovito pokrajino so se dvigala strma travnata pobočja Zaalajske doline in prehajala v navpične granitne stene, nad katerimi so se v soncu bleščali zasneženi vrhovi, po katerih poteka meja s Kitajsko.
Sredi noči smo se pripeljali do baze in šele zjutraj videli, na kako lepem kraju bomo taborili. Takoj za bazo se začne skalno pobočje, po katerem nas je v naslednjih dneh pot vodila proti Pik Leninu. Kakih tristo metrov široko zeleno polico levo in desno omejujeta ledeniški reki. Polica se pod bazo razširi in spušča kilometre daleč proti dolini. Na gosto je posejana s čudovitimi rožami. Planik je toliko, da dobesedno hodiš po njih. Prostor je dobil ime po lepih cvetovih divjega česna, ki ga je tod v izobilju. Rusko ime za česen je namreč luk. To podobo raja s treh strani obdajajo šest in sedem tisoč metrov visoke gore. Odprta je le proti severu, kjer za bleščečimi ledeniškimi jezerci stotine kilometrov daleč slutiš sibirska prostranstva.
Dopoldan smo se povzpeli na razgledno sedlo nekaj več kot 4000 metrov visoko. Pogled na naš cilj je bil naravnost impresiven. Najbolj vesel pa sem bil tega, da so bile snežne razmere na gori videti dobre. S Pik Lenina sem namreč želel opraviti smučarski spust. Med vračanjem sem v slikoviti dolinici opazoval in fotografiral ogromne svizce, ki so nas prav nič preplašeno, pač pa radovedno opazovali. Šele ko sem se jim povsem približal, so bliskovito izginili v eno od številnih lukenj svojih podzemnih bivališč.
Popoldan sem se sprehodil do jurte, prebivališča kirgiške družine, ki so si jo za čas poletja postavili v neposredni bližini baze. Pred njo je mlada ženska tkala na starinskih statvah in vsake toliko zazibala lepo starinsko zibko z dojenčkom. Še trije majhni otroci ob njej so me radovedno opazovali. Prijazno so me povabili v notranjost. Ko sem se sezul in sedel na preprogo, so mi postregli s kruhom, kislim mlekom in maslom. Kljub neznanju jezika smo se z rokami in mimiko obraza odlično sporazumevali. Vse poletje tu na višini pasejo konje, jake, ovce in koze, ko nastopi jesen, pa se umaknejo v niže ležečo vas.
Notranjost jurte in zadržana prijaznost njenih prebivalcev sta me popolnoma prevzeli. Po tleh so bile razprostrte lepe ročno tkane preproge. Ob steni nekaj preprostega starega pohištva. Staroveški štedilnik na drva je stal na sredini. Skozi veliko odprtino na stropu v notranjost prihaja dovolj svetlobe, obenem pa služi za zračenje in odvajanje dima. Sistem vrvi omogoča, da jo v primeru dežja z enim potegom zaprejo. Iz skladnosti obarvanega pohištva, lepih posod in preprog sta nekoliko izstopala le plastična stenska ura in majhen črno-bel televizor, ki pa nista delovala. Lastnikom sta bila predvsem v ponos in okras. Kako nenavaden in očarljiv svet.
V naslednjih dneh se je tudi na gori vse izteklo naravnost sanjsko. Uspelo mi je doseči vrh in opraviti smučarski spust. Tako hitro, da mi je do odhoda proti domu ostalo še nekaj dni za raziskovanje okolice. Dodobra sem jih izkoristil. Obredel sem kopico štiritisočakov nad bazo, obiskoval kirgiško družino v jurti, se učil jahanja na njihovih iskrivih konjih in bil hkrati že poln novih načrtov. Eden od njih je bil, da bi ta presunljivo lep svet srednje Azije, v katerem sem doživel toliko lepega, pokazal komu od svojih najbližjih, pa tudi prijateljem in znancem, ki jih zanimajo pustolovska potovanja v eksotične predele sveta. Že leto pozneje sem se s skupino plezalcev in pohodnikov v resnici vrnil. Ker mi tokrat na Pik Lenina ni bilo treba plezati, sem se lahko v toliko večji meri posvetil čarobnosti baze in njene okolice, opravil kup uživaških tur, plezal, raziskoval in se družil z domačini.
Tudi zdaj, dobro desetletje po prvih dveh obiskih, je moj spomin na cvetoče travnike Lukove poljane, na katerih se med jurtami pasejo konji, nad njimi pa se dvigajo zasnežena pobočja pamirskih gora, povsem živ. V spomine se vpletata veselje in hvaležnost, da mi je bilo dano doživeti to navdihujočo pokrajino in občutiti njeno energijo. Tja bi se bilo lepo še kdaj vrniti.
Viki Grošelj